Oskar celostno – čarovnija ali nadgradnja?

 

“Hokus, pokus” reče čarovnik:”Abrakadabra”. In glej ga zlomka: sopotnik izgine, v praznino, za vse večne čase…  Nič ga več ne more vrniti. Napaka pač, kaj čmo. Se zgodi.

Potovanje: iz cvetke Oskar celostno.

Kraj dogajanja: sinajska puščava ali južna Indija…

Vendar, a so celostna potovanja res tako nevarna?

KAJ SO CELOSTNA POTOVANJA?

So višek Oskarjeve potovalne filozofije. Po njej je sopotnik glavni igralec v potovalnem filmu.

Na običajnem potovanju je sopotnik tak kot je. Predpostavlja se, da zna igrati, glavni poudarek pa je na zgodbi in deželi. Nihče (niti sopotnik sam) se pretirano ne ukvarja s seboj, čeprav je prav on “iskalo” pri fotoaparatu; in če iskalo ni čisto, tudi slika ne more biti ne močna in ne jasna.

Tudi na celostnem potovanju sopotnik vstopa tak kot je. Vendar se tu loti “čiščenja lastnega iskala” in “dela na sebi”; aktivno se vključi v proces, da se čim bolj prečisti in postane čim bolj občutljiv… Kot tak bo potovanje in sebe doživljal veliko močneje, bolj ozaveščeno. Vse to pa se s povratkom ne konča – vodi v potovanje kot čudovito naložbo v boljše življenje.

CELOSTNA POTOVANJA KOT NADGRADNJA

Celostna potovanja vključujejo največjo dodano vrednost. Kajti potovalno doživetje v celoti ostaja (kot je pri navadnih potovanjih), dodaja pa se energijska in duhovna plast, ki jo obvladujejo tovrstni strokovnjaki (tega pri drugih potovanjih ni).

Ali drugače – greste v Sinajsko puščavo! Lahko greste na običajno potovanje in jo doživite, kot jo doživite. Lahko pa greste na celostno potovanje in puščavsko doživetje obogatite z nadzorovanim gibanjem, energijskimi vajami, vodenimi jutranjimi in večernimi meditacijami, ter drugimi aktivnostmi, ki so vključene v načrt celostnega vodje potovanja. Namesto da med hojo zgolj počivate, imate priložnost aktivno sodelovati v lastnem čiščenju in igricah za iskanje smisla življenja.

Vendar vam tega ni TREBA! Ni vam treba vstajati ob sončnem vzhodu, če tega ne želite. Ni vam treba poslušati zanimivih predavanj; sedete za skalo in imate mir… Nič vam ni TREBA, razen tega, da spoštujete dinamiko skupine in se skupaj zabavate z dejavnostmi, v katerih uživa večina… Eden glavnih postulatov Oskar Celostno je prav potovalna svoboda.

S tem pa Oskar celostno postane izvrstna priložnost, da se poleg potovanja in dežele seznanite tudi z različnimi pogledi na “nevidno” ter sama potovanja vsebinsko neprimerljivo nadgradite! Kajti na ta potovanja se lahko prijavi kdorkoli, ki se na njih vidi in išče tisti “nekaj več”!

Nič vam ni treba vedeti, le prepustiti se in uživati v tistem, kar vam potovalni veter prinese naproti!

POTOVALNO “DELO NA SEBI”

Kaj naj bi to sploh pomenilo? Lahko rečemo: smo taki kot smo, in potujemo. Lahko pa rečemo: kakršni smo, taki potujemo. V tem primeru smo torej MI SAMI bistvo potovanja. Potem smo ključno zainteresirani, da počistimo našo notranjost ter se energijsko prečistimo. Del potovalnega časa smo z veseljem pripravljeni vložiti v LASTNO KVALITETO, sebe. Da bo zunanji svet v nas še bolj zablestel!

Sopotnik se lahko energijsko prečisti (za to obstajajo posebne tehnike in pristopi, ki jih poznajo izkušeni strokovnjaki). Energijsko prečiščen sopotnik ima večjo moč, bolj čista je njegova igra. Večje je torej potovalno doživetje – dežele in sebe v njej!

Potem je tu še zadnja – duhovna komponenta. Naj bo meditacija ali druge tehnike – cilj te zgodbe je, da postane sopotnik bolj občutljiv, pozoren nase in okolico, na dogajanje in potovalni veter, ki ga zdaj večplastno boža. Z usmerjanjem pozornosti v smeri ozaveščanja (to pa so navsezadnje že kar duhovne teme) pa zdaj bolj občutljiv sopotnik skupaj z drugimi odkriva bolj skrite pomene življenja, ki jih doma v gneči drugih vtisov in dražljajev skoraj ni mogoče dojeti.

Vse skupaj seveda teče pod budnimi očmi strokovnjakov, da se le ne bi zgodila zgodbica iz uvoda. Vsak vsebinski vodja Oskar Celostno ima svoj načrt in vizijo zgodbe. Vse vizije pa so usmerjene v sopotnika, ki bi moral biti srečen, da mu je ponujena taka potovalna priložnost!

ZAKAJ PRAV NA POTOVANJU?

Potovanja so v sferi duše. Vzdušje in potovalna psiha sta veliko bolj odprta za spontanost, doživetje in nevidni svet naše notranjosti. Potovanja nas izločijo iz domačega življenja, na njih se lahko sprostimo in povsem posvetimo sebi in gostujoči deželi… Potovalni veter nas boža s stalnimi izzivi in ustvarja snov za razmišljanje…

V značilni drugačnosti se nas dotaknejo stvari, ki so doma samoumevne in jih sploh ne vidimo. za kvaliteto življenja so prav te tudi najbolj nevarne. Pa še nekaj – če želimo nekaj spremeniti, je to na potovanju veliko lažje, kot doma.

Za ljubitelje potovanj pa to sploh ni vprašanje – ker kaj je lepšega, kot če užitku dodamo še več užitka, vse skupaj pa iz stroška ustvari naložbo! Ne, tu od viška res ne more boleti glava!

Oskar Celostno in sopotniki Agencije Oskar

Zdi se, kot bi bile energije in duhovnost družbeni tabuji, ob katerih se človek počuti nelagodno in nebogljeno. Le stežka najdem sopotnika, ki bi odpiral take teme. A ko se začnemo o nevidnih svetovih človekove notranjosti enkrat pogovarjati, pogovor ne usahne!

To so teme naše sedanjosti! Kdor v življenju išče “nekaj več” (od srednjeveškega Darwinizma) slej ko prej trči ob nevidni svet, na energije in čarovnije, svet razmišljanj in duhovnih poudarkov. Če se ustavimo pred njim, se ustavimo samim sebi.

Sopotniki Agencije Oskar smo tisti, ki iščemo “nekaj več”. Če v potovalnem času cenimo dodano vrednost, nadgradnjo in čutimo ZGODBO, smo za Oskar celostno ne le odprti, temveč povsem dozoreli. Le še potruditi se moramo, da jabolko tudi utrgamo.

V KATEREM GRMU PA TIČI ZAJEC?

Potovanja so veličastni pospeševalniki ozaveščanja! Njihov smisel pa leži v domačem življenju.

S sopotniki v daljne dežele potujemo po nov navdih, energijo in inspiracijo. Vendar s smislom, da vse to uresničimo v deželi, ki smo si jo izbrali za rojstni kraj.

Potovanja iz cvetke Oskar Celostno bi morala delovati kot prelomnice – da bi s sopotniki znali pokazati zvezo: od tega potovanja dalje se mi je domače življenje spremenilo TAKO IN TAKO!

Najlepše pri vsem skupaj pa je, da vsakdo dobi ravno toliko, kolikor si želi vzeti. Pridite, to bodo lepe zgodbe!

Oskar

Naročite se na RSS

Tisoč kilometrov od Lizbone, sredi oceana, na poti proti Ameriki, leži Madeira.

To ni navaden otoček. To je vrh preko 5.000 m visoke gore, ki se mogočno dviga iz dna oceana. Le tretjina se danes dviga nad ocean. Košček Atlantide, bi rekli tisti, ki niso omejeni zgolj z uradno zgodovino… Idealen prostorček za življenje, kjer poleti ni prevroče in je pozimi lepo toplo.

Le 57 km meri naš otoček - Madeira po dolžini. Po širini pa ga ni nič kaj dosti čez 22 km. A kar 90% njene površine leži na viši nad 500 m nadmorske višine! Dramatično se iz morja v višave vse naokrog otoka dvigajo čudoviti klifi. Najvišji je visok 580 m. To je Cabo Girao, drugi najvišji klif na svetu. A je to le eden izmed mnogih, vsak pa ima svoj čar in lepoto…

Le malo je ravne zemljice ob morju, pa še ta je odsekana in komaj dostopna. Pa vendar so domačini tu postavili slikovite vasice. Nekaj drobnega poljedelstva, ribištvo in večna borba za preživetje med razpenjenim oceanom in previsnim klifom. Čutite energijo?

Na severu je prav posebej zabavno! Vlažni vetrovi morje zabijajo v vulkansko obalo, bolj deževno in grobo je tukaj, toliko manj razvito in prehodno. Očarljivo za raziskovalca vzdušij, morda nekoliko manj za tam živeče ljudi.

Južna obala pa je veliko prijetnejša, s soncem obsijana in mehkejša… Prav tu se je oblikoval karakter Madeirčanov,  hkrati odmaknjen od evropskega dogajanja, a topel in mehak, pa vendar kljubovalen oceanu.

Klifi so nevidne meje med morskim in gorskim. So prehod brez prehoda… Dramatična meja med subtropskim zelenjem ob njihovem vznožju in višinskim svetom kmalu nad njimi. Kar štiri klimatske pasove najdete na polurni vožnji iz Funchala do enega izmed najvišjih vrhov otoka.

Klif ni le geografski pojem. Je doživetje! Biti na vrhu klifa in gledati dol je svojevrsten vtis. Sprehoditi se v na videz vratolomno globel je lepo doživetje. Pogled od spodaj navzgor je spet nekaj drugega… Ko klif za klifom vstopa v nas in nas polni, se nam ni treba nič truditi… Le prepustimo se otoku, da skozi klife vstopa v nas… Vse ostalo je le višek, od katerega ne boli glava.

Naj nas nekaj prizorov potegne v vzdušje, ki ga zlahka tudi doživimo.

Oskar

Priletel sem pozno ponoči in kot se spodobi, me je že takoj opeharil voznik taksija. Kljub naporni poti sem sedel na balkon hotelske sobice, užival v miru noči in bučanju valov, ter užival ob misli, da sem še slab teden nazaj zrl v to isto morje v Capetownu ter užival njegovo zlitje z Indijskim oceanom na Rtu dobrega upanja… Po poteh portugalskih pomorščakov, se mi porodi misel. Morda spomini iz katerega prejšnjih življenj… Toliko glede uvoda.

Zjutraj me preseneti čudovit sončni vzhod. Po mojem okusu, tam okoli 8h, saj tukaj sonce pozno vzhaja. Všeč mi je klima, saj je lepo toplo, pa vendar ni prevroče, tudi vlage ni v zraku. Čudovito za aktivne počitnice, pomislim. Premami me morje. Še pred zajtrkom se vržem vanj. Uh, Atlantik, topel za Skandinavce, več kot odličen za poživitev, za bolj zmrzljive pa so tu naredili bazene…

Napotim se v Funchal, glavno mesto otoka Madeira, da nakupim potrebne stvari. Lepo je imeti dan za ukoreninjenje v novo zgodbo. Nič ne pričakujem, le odlično se počutim.

Promenadna ulica ob obali me ne navduši. A le korak v notranjost me preprosto zasanja v portugalsko čutnost in mehkobo. Pod globoko senčko mogočnih dreves je ulica ena sama kavarna na prostem. Na granitnih kockah pločnikov so mizice in stoli, za katerimi sedijo domačini in uživajo v obilju časa. Urejeno je, a se tu nikomur ne mudi. Spokojno, portugalsko…

Ne morem se upreti skušnjavi, sedem za eno izmed mizic, naročim kavico ter se prepustim vzdušju. Gledam ljudi, mimoidoče in tiste, ki sedijo naokrog. Domačini in tujci se stapljamo v spontano žuborenje enega potočka. V zraku lebdi mešanica govoric in jezikov, med katerimi značilno izstopa sočna portugalščina. Zgolj opazovati in se prepustiti… razpoznavati drobne razlike in se uglasiti z ritmom dežele… Pozabil sem, po kaj sem prišel.

Portugalski jezik mi je neverjetno prijeten. Iz na videz evropske dežele ustvari eksotiko. Čeprav ga skoraj ne razumem, bi ga kar poslušal in poslušal… Že na letališču v Milanu in potem na letalu sem se mu prepustil. Pojoč je, sočen in dinamičen, poln šumnikov. Pri vodenju po Portugalski se večkrat pošalim, da ga znamo Slovenci odlično govoriti – obvladamo šumnike in sičnike, samo ne sme nas biti sram besed grozno zavijati. Fižol na primer, se tukaj imenuje fižau, vendar je treba pri tem “a” globoko spustiti, “u” pa visoko dvigniti. Tako nekako, kot bi volk tulil v polno luno. Preprosto, kajne?

Druga prijetnost pa so mi Portugalci – večinoma nekoliko temnejšega pigmenta in temnolasi. Takoj začutiš njihovo vibracijo, so  počasnejših in mehkejših gibov, a kar jih najbolj določa je njihova očarljiva čutnost. Če to zlijemo z nekoliko “fadovske” otožnosti in na drugi strani iskrivim obmorskim temperamentom, dobimo njihov karakter, identiteto. Dopustiti si zaživeti Portugalca v sebi je začutiti delujoč vulkan pod širnim oceanom.

* * *

Funchal mi je takoj všeč. Kljub turizmu je ohranil domače vzdušje. Široke glavne ulice so polne zelenja, takoj za njimi pa vstopiš v labirint vijugavih ozkih uličic z majhnimi trgi, na katerih skoraj v vsaki senčki najdeš živo kavarnico. V teh ozkih uličicah je še pridih starega, moderne butične trgovinice so lepo umeščene v stare zidove, diskretnost vlada v zraku… Nič se ne čuti, da je le nekaj metrov na glavni promenadi gneča in vrvež… Občutku brezčasnosti dodaja tudi počasno gibanje vsega, kar se tam sploh giblje…

Funchal se iz morja strmo dviga v hrib. Z vsakim metrom višje je manj tujcev in več domačinov. Kmalu  pridem v predele mesta, kjer komaj kdo še obvlada angleško besedico. Tam so manjše restavracije in ni angleških menijev, čakalni čas za naročeno hrano se ustrezno poveča, življenje teče svoj usojeni tok… Se pa zato zvezdice v očkah domačinov toliko lepše svetijo. Kdor jih vidi, temu zvezdno nebo!

Še nekaj me je pri tem mestu prijetno presenetilo – eksotično rastlinje. Čeprav ni vlage in vročine, je že mestni park pravi botanični vrt subtropskih rastlin! Čisto pa me je podrl obisk lokalne tržnice – veliko sveta sem že videl, tako bogate izbire eksotičnega sadja se pa ne spomnim! Nekaterih primerkov še nikoli nisem videl! Toliko slastnih okusov, da mi srce poskoči od veselja! Od pasjonk in mangov, do papaj in avokadov, od domačih banan do kaj vem česa vse.

Preskoči iskrica! Poleg eksotičnega sadja se v mojem nahrbtniku znajde tudi mikser iz sosednje trgovine. Lahkih nog (a s težo na ramenih) se odpravim v hotel, žvižgajoč tisto “Življenje je lepo…” ob misli na avokadov sok s čokolado in vse mogoče mešanice, ki jih bom imel priložnost preizkusiti.

Zdaj sedim na terasi moje sobice. Poslušam bučanje valov in gledam v temno neskončnost ocena tja nekam proti Capetownu. Pišem tele vrstice in uživam v tropskih okusih. S to večerjo se danes poslavljam od vas.

Življenje je lepo…

Oskar

 

TEAM BUILDING AGENCIJE OSKAR  9 – 12. SEPTEMBER 2010

 

Več… Vtisi iz TB

 

Izhodišče: Ključ do odličnosti je skrit v tistem, kar je našim očem nevidno.

Ko nosimo obleko, se ta umaže. To nas lahko užalosti. Obleko je treba očistiti.

Tako je tudi z nami. To pa je bil eden izmed skupnih zaključkov TB, da se velikokrat obleki bolj posvečamo kot sebi.

Kot cilj smo izbrali vizijo: ODLIČNOST SKOZI ODNOS. Odnos pa je tak, kot smo sami. Če se čistimo, vsak sam in s tem vsi skupaj, so naši odnosi očiščeni. Očiščeno obleko pa je veselje nositi.

REVOLUCIJA

Na tokratnem TB smo se umazanije lotili drugače. Nismo se lotili drgnjenja trdovratnih madežev (to nas ne osrečuje), temveč smo se usmerili k raziskovanju vzrokov umazanije. Če le-te odpravimo, pranje ne bo več potrebno! Lahko se bomo ukvarjali s čim prijetnejšim.

Vzrok pa ni v tistem, kar vidimo, temveč v nečem česar ne vidimo – PA JE!

Recimo, da v nas obstajajo nevidni puhalniki umazanije (podzavest). Kako narediti svet čistejši? Preprosto. Najprej jih je treba VIDETI (ozavestiti). Potem je treba tej pošasti najti dovod energije – in ga prekiniti. Prej nevidne pošasti, ki so v nas bruhale nesnago, zdaj postanejo kup starega železja. Mi pa lahko uživamo v čistem ozračju, ki ga skozi nas prelivamo v odnose.

Le čarobno palčko je bilo treba iznajti. Zdaj se pojavi potreba po novem prostoru: nekem aktivnemu intelektu, od koder bomo poslej lastno čistino širili v misel, besedo in dejanje. To pa je naš drugi izum – rdeča sfera (nadzavest).

ZAKLJUČEK:

Do uresničitve nove vizije nas še čaka POT. Veselimo se je, saj smo se na tem TB naučili HODITI po njej. V vsej različnosti smo sprejeli skupno vizijo – to si želimo! Čistejši odnos do sebe, sodelavcev in soljudi. Čistejši odnos do dela. Hitrost, gibljivost, ustvarjalnost, natančnost in pozornost so silnice, po katerih bodo poslej naša sonca sijala še močneje!

To je vizija, za katero se splača boriti!

Oskar

Več… Vtisi iz TB

 

Nisem ravno mestni človek, a mi je Lizbona prirasla k srcu. Drugačna je, malo odštekana, zračna in v središču dovolj majhna, da jo lahko raziščeš, pri tem pa osvojiš lokalno navado kofetkanja v mestnih Cafejih. Ravno prav je znamenitosti (in ne preveč!), da te ne utrudi. Nič spektakularnega ni v njej, čeprav se mesto ponaša z vrhunsko panoramo!

LIZBONA OB REKI TEJŽU

Kjer bi kdo pričakoval zadušljivo središče iz asfalta in betona, je v Lizboni – rečno obrežje! Veter čisti zrak in zalivski tok, ki vleče v tem delu Atlantika ji zagotavlja prijetno klimo tudi pozimi! Na sedmih gričih torej leži staro mestno jedro, vse je valovito in dinamično. Pravi raj za »muzejske« tramvaje, pa tudi dvigala, ki te popeljejo na sosednji hrib. Čudovito za raziskovanje!

Lizbona »živi« v štirih dobah, lahko je razumljiva in pregledna. Le stari predel Alfame še stoji iz mavrskih časov, vse drugo je odnesel potres. Danes je Alfama krasen kontrast in priljubljen labirint za izgubljanje. Iz razgledne točke se vzpnemo na grad, zanimiv sprehod je to in uživanje v pogledu. Na poti v Pombalovo Lizbono pa nas čaka katedrala – preprosta romanika dopadljivih čistih oblik, v njej pa je zgodba svetnika, katerega imena vam tukaj res ne smemo izdati.

LIZBONA ZLATE DOBE – BELEM

Potres je preživel tudi sosednji Belem, danes del mesta, včasih pa pristanišče velikih pomorščakov, ki so se odpravljali osvajat svet. Ob reki vas čaka lep sprehod od Spomenika odkritij od Belemskega stolpa, zadaj pa je čudovita Marijina cerkev in Samostan sv. Hieronima, kjer so pokopani veliki možje takratne zlate dobe – Vasco da Gama, pa portugalski Prešeren Camoes, in tudi kralj Manuel z družico, ko katerem se imenuje prav posebej bogat slog umetnosti, samo portugalski! Prav tu v Belemu z lahkoto vstopite v tisti čas, morda se spomnite, ko ste v katerem izmed prejšnjih življenj prav Belemski stolp videli kot zadnjo točko rodne grude na poti v neznano?

POMBALOVA LIZBONA

Središče mesta pa je »novejše«. Vse staro je odnesel sloviti potres 1755 leta, zato je Pombalova Beira Baiša  zgrajena na novo, urejeno in z velikimi ulicami, lepimi trgi… Prav čuti se prostornost, še posebej po prihodu iz ozke ovinkaste Alfame. Danes je to »downtown«, kjer je moderno življenje čutno umeščeno v staro okolje. Čutite kontrast?

 

LIZBONA IZ SIRIJA

Lizbona pa ima poleg neskončnih primestnih naseljih sodobnega tipa tudi svoj futuristični center – vsa okolica Expa 1998 je, da dol padeš! Moderno od modernega – za kontrast je treba tudi to doživet! Tu je eden najlepših akvarijev na svetu, pa shopping center da dol padeš. Ampak vse je tam kot iz ZF filma in paše! Lep sprehod po promenadi dodaja k vzdušju, za eno pozno popoldne in večer, ko se napolnijo barčki in se tam združi lizbonska mladina…

Futuristična Lizbona je pri najdaljšem mostu v Evropi,  na atraktivnem mestu ob reki, tudi žičnico imajo!

LIZBONSKI MOSTOVI

Zdaj smo pri lizbonskih mostovih! Hudo spominjajo na Carigrad, le namesto Bosporja je pod mostovi teče reka Težu (Tejžu v dolenjskem narečju). Prav tako sta dva – eden visi (spominja na Golden Gate) in drugi stoji. Mestu dodajata šarm in vožnja čeznju je vedno doživetje! Kar moramo ju ujeti v

 

CRISTO REI

Na drugi strani reke ni več Lizbona, drugače se reče tistim krajem. Tam lahko obiščemo Cristo Rei, visok kip s Kristusom razširjenih rok, ki je mesto in deželo obvaroval morije druge vojne (tak je, kot v Rio de Janeiru). In seveda, ga varuje tudi danes. Čudovita razgledna točka, lep sprehod in počitek po mestnem vrvežu, najlepši pozno popoldne, ko sonce obsije kip in vašo panoramo. Tudi kavico imajo. Le priti do tja je velika umetnost, so pa tudi taksiji. Pa četudi ne pridemo do tja, gotovo uživamo v večernem pogledu nanj iz lizbonskih uličic.

BEIRO ALTO

Lizbona pa ima tudi svojo zabaviščno četrt – ko mi odhajamo iz Fada tja proti polnoči srečujemo trume lizbonske mladine, katerim se dan šele začenja. In ko se mi zbujamo v nov dan, se utrujeni mladinci vračajo domov. To je četrt vseh zvrsti zabave, od bolj intimnih pa do študentskega žura! Portugalci so prijazni in komunikativni – hitro vas sprejmejo medse, malo težje spustijo domov, je pa zato doživetje toliko prijetnejše.

FADO

V srce segajoča čutna, otožna in nostalgična glasba, ki jo moramo doživeti – ne glede na to, ali nam je všeč! Gre za portugalsko bistvo, za mediteransko sproščenost in čutnost na eni strani ni sramežljivo zadržanost na drugi. V njej najdete hrepenenje pomorščakov po rodni grudi, usojenost življenja (solitude) in osamljenost. Fado se posluša s kozarčkom rdečega. Lepo je, in kar bistveno za nadaljnje raziskovanje dežele. Kajti z zvoki fada v ušesih deželo drugače začutite.

DRUGO

Lizbona gosti tudi nekaj muzejev, ki privabljajo ljubitelje muzejev. Četudi niste ljubitelj tovrstnega športa si vsakič oglejte vsaj enega – lahko vam postane všeč?!

Iz Lizbone, ekskluzivno za vas in Agencijo Oskar

Oskar

Najprej obstajajo »predpopotnik«, način potovanja in dežela, relief.  Potem pride trajanje kot nežno prepletanje in medsebojna igra vseh treh – potovanje. In na koncu rezultat kot vedno nepredvidljiva posledica – moč doživetij. To je pravi vrstni red. Drugo so le slike.

Predpopotnik je tak kot je, žrtev stanja v trenutku pred potovanjem, vpet med svoje obremenitve in mostove, ki vodijo prek vabljive studenčnice sedanjosti. Način daje ali jemlje moč trenutkom potovalne sedanjosti, relief omogoča – poudarja ali blaži. Takšna je razporeditev vlog.

Ni pomemben predpopotnik s svojimi pričakovanji in željami, temveč potovanje samo: prepustitev, pozaba lastne pomembnosti, potop vanj – v njegov način in relief. To je pravi čar, čar sladokusnega uživanja prelestnih dobrot. S časom in pozornostjo, polnim čutenjem vse večje enosti sebe in reliefa. To je višek, a vendar le ena slika.

Teh pa je veliko. V Sulawesi sem vstopil kot tujec. Bil je vlažen topel tropski večer. Ladja je pristala … hrup in gneča levantinskega življenja ob njenem boku. Nič prijetnega ni bilo: prebijanje džungle vpijočih trgovcev, ponujajočih taksijev in rikš – gneča teles in prtljage, gneča potu in vonjav, prava agresija okolice. Nek nori svet, v znojnem nelagodju, tuj in neznan. Prekrit z nočjo v vlažni tropski vročini. Nikogar ne poznam, nikomur ne zaupam … majhni čokoladni možici v sencah noči. Kot bi se vsi stegovali za moj denar – beli človek s svojo senco.

Stik dveh neprilagojenih reliefov, dveh samobitnih različnosti, tujcev. Trenje, negotovost. Za Sulawesi le še en Misterrr – belec pač. Zame le še en relief – Sulawesi.

Tako se je začelo. Tako se vedno začne. Vedno isto nelagodje srečanja dveh različnih zgodb, življenj. Potem previdno ogledovanje in prvi nezaupljivi stiki. Morda prav zato nepotrebno grobi, neokretni, brez elegance ali šarma. Bolj na silo in z odporom, kot vsiljena sopotnika, nebodigatreba drugemu, a združena na najinem delu poti. Nekako je treba pač živeti skupaj.

* * *

A to je le prva slika; narivanje površin dveh reliefov, trenje … trajanje, stopnjevanje.

Pok!.

.. in sprostitev, čutenje …

Konec vsiljevanja, začetek sprejemanja, spoznavanja. Prva skupna razumevanja, odprte povezave, pretok informacij. Spletanje dveh različnosti… Sulawesi vstopa vame in jaz vstopam vanj.

Vedno močneje, z vse večjo strastjo, rahločutno nežnostjo, globjim čutenjem. Odkriva se nova razsežnost – globina. Tako se vedno dogaja, a še nikoli – ne prej in ne potem – s tako silovito, a preprosto in nevsiljivo čutnostjo.

* * *

Da, jalan, jalan (ind. Potovanje) po Sulawesiju je hkrati dvojno potovanje _ vanj in vase; hkratnost dvojnih prodiranj v nove in nove skupne imenovalce. Vstopanje v Sulawesi je odkrivanje lastnih globin.

Vendar, ali za prav vsakogar? Kaj je tropski raj tistemu, ki zanj ne ve? Kako naj samobitnost sulaweškega drobovja prinese bogastvo hrupa in zabave željnemu mladincu, kako naj bi arhaična preprostost življenja predstavljala veselje udobja vajenemu turistu hiltonovskega prestiža, kako naj bi prvinska narava navdušila prenapetega samopomembneža, ki misli, da živi visoko nad njenimi krošnjami?

Pravo razmišljanje, tako se zdi. A morda le ena slika. Slika posvečenih in neposvečenih, tako pogosto videna na vseh straneh neba.

Resnica je preprosta – prav za vsakogar, ki hoče doživeti sebe, Sulawesi in njuno strastno razmerje. Ostalo so predsodki, megla in pesek v oči. Turizem in udobje peljejo površine po površini, odstopanja so majhna, cena pomembna, vsakdo potuje zaradi tistega, kar plača.

Sladokusno popotništvo pa pelje v hkratnost površin, v globine in čutenja; plačaš le za površino, vse kar je globlje pa je čisti višek – profit, od katerega ne boli glava – lastno bogastvo. Z vse večjo globino doživljanja se manjša pomen udobja… Ko postanem glavni igralec v lastnem filmu se mi dogaja… Le vstop je včasih bolj težak.

* * *

Dva meseca kasneje. Vračam se domov.

Bil je vlažen in topel tropski večer; ladja je pristala, hrup in gneča levantinskega življenja ob njenem boku. Nič neprijetnega ni bilo. Džungla vpijočih trgovcev, ponujajočih taksijev in rikš – gneča teles in prtljage, gneča potu in vonjav, prava milina poznane okolice.

Prijeten, običajen svet. Nikogar ne poznam, a nobenega strahu, nobenega nezaupanja do teh prijetnih čokoladnih možičkov, nasmejanih v sencah zvezdne noči.

Ladja odhaja. Ali odhajam tudi sam? Le najini sliki, Sulawesi, najini zgodbi gresta svojo pot. A v moji zgodbi živiš svoje življenje dalje, del tvoje zgodbe zdaj potuje v meni. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Vedno je tako. Vedno se tako konča.

Konča? To je morda tudi ena slika …

Oskar, 1996

 

(slike so iz Iriana – služijo namenu)

Veselje je vedeti, da si ljubljenec bogov. Prav posebno navdušenje ovije človeka ob spoznanju, da se nahaja na prizorišču enkratnih trenutkov zgodovine – ko se nekaj prvič dogaja…

…ko vulkanski pepel ovije Evropo in letalski promet ohromi… ti pa kot poveljnik s 40-imi izbranimi borci doživljaš, kot so nemški soldati doživljali svojo pot tja nekam v neznano prihodnost.

Zaiskrijo se zvezdice v očkah, začenja se zanimiva zgodba…

 

INTONACIJA – »MORALNO VASPITANJE«

»V levi roki držimo kup iztrebkov, v desni pa slastno hruško,« sem začel pripravljati skupino: «Od vas je odvisno, s katero roko boste nosili v usta.«

Še neobjavljen oskarizem, vedno aktualen, vedno vžge.

Smeh.

»Oblak je dejstvo, letališča so zaprta in letala ne letijo,« sem nadaljeval: «Lahko smo jezni, panični in nebogljeni ali pa uživamo vsak podarjen trenutek zgodovinske priložnosti.«

Tako se oskarizem lepo spusti na realna tla.

Malo manj smeha, pa vendar še potegne skozi skupino.

»Odločitev je vaša. V demokraciji je vsaka odločitev je prava. Vsakdo naj iz situacije potegne tisto, kar potrebuje in išče.«

Tretje mentalno sidro za ravnotežje.

Spet smeh.

Smeh torej, super. Skupina je v sferi rdečega – neodvisna od stvarnosti, v zgodbi. Čudovita skupina, pravi borci, vam rečem. Z vami tudi na rusko fronto, če bi bilo treba.

Pa smo šli.

 

ZAPLET – NEMŠKA VOJSKA NA RUSKO FRONTO

V Lizboni smo se lepo najedli. Kot bi bilo zadnjič, sem pomislil. Ker, kdo ve, kdaj bo naslednjič. Na vožnji na letališče smo se lepo zabavali. Vsak po svoje, komentarji so padali. Škoda, da jih nisem snemal.

Na letališču so nas vkrcali le do Madrida. Sem vprašal, naj nas čekirajo do Benetk, pa mi je prijazni uslužbenec povedal, da TO PA NE?! Ok, smo vedeli, koliko je ura. Do Madrida torej.

»Kot kaže, se nam obeta nenačrtovan žur v Madridu, čudovit kraj za podaljšanje počitnic. Pa še alibi imamo. A ni to fajn?« dodatno podžigam skupino.

Vmes pa pokličem Aljošo in ga prosim, da nam za vsak slučaj le uredi nemogoče – hotel. Da ne bomo spali na letališču. Skupini o tem ne govorim – naj se ji dogaja.

Na madridskem letališču se zgodi vse po pričakovanjih. Večer je, zadnji let za Benetke je odpovedan. Gremo na transferni “desk”, postavim se v dolgo vrsto brezupnih primerkov, ki čakajo na rešitev. Skupini priporočim bife: »Ampak držite se skupaj – za vsak slučaj!«

Čakam lepo v vrsti, in čakam… Potem zagledam nekega človeka v uniformi, ki hodi po  letališču gor in dol in kliče – Italia, Italia…

Skočim do njega in ga vprašam za kaj gre?!

»Dodatno letalo za Rim,« mi govori v hitri sapi: «Nabiram potnike, če je še kdo. Kmalu bo poletelo!«

Pa to je kot na dolmuš postaji v Turčiji, ko vozniki kličejo potnike, da vstopijo na kombi do naslednje vasi!

“HITRO, GREMO”! In že skupina drvi na drugi konec letališča.

 

 

 

ZAPLET V STILU JAMESA BONDA

Zdaj se začenja odvijati film kot v napeti kriminalki Jamesa Bonda. Priletimo na šalter in uslužbenko sprašujem – a bo prostora za 41 ljudi?

»Ja, seveda, hitro dajte karte, letalo je že na odhodu!«

»GREMO!« In začne se čekiranje in oddajanje prtljage – kar tako, malo povprek, na 6-ih šalterjih hkrati.

Špička, si rečem – to pa je veselje! Hvala vrhovni šef, za pomoč. Veselje je vedeti, da si njegov izbranec!

Le nekaj mi še pravi: «Oskar, daj še malo počakaj, mogoče pa le še pride do zanimivega vrhunca! Prelepo je, da bi bilo res. V zraku je nekaj – samo še zgoditi se mora!«

 

VRH DRAME – ORESTOVO SPOZNANJE!

 »Konec prijav,« naenkrat zakliče uslužbenka na šalterju: «Letalo je polno!«

»Kako polno? Pa saj nas je čekirana komaj polovica!!«

»Polno!« me zavrne uslužbenka: «Pojdite hitro na letalo, čez 15 minut se zapirajo vrata!«

»Pa saj ste mi rekli, da je mest dovolj za celo skupino!« se razburjam v navalu nemoči in presenečenja.

»NI VEČ PROSTORA. LETALO JE POLNO!!«, me z brezkompromisnim glasom ošvrkne španska šefica iz šalterja, tudi že vsa zmozgana od napetega šihta. Ej, ni jim prijetno, vsi na njih kričijo, pa niso nič krive…

»Potem jaz ostanem TUKAJ! Prosim zamenjajte moj sedež za enega od potnikov!« zahtevam nemogoče. Doumem, da sem naredil nezavedno napako – ko sem šefici z mojo karto razlagal kaj in kako za celo skupino, me je prvega čekirala. Zdaj pa bi moral ostati z delom skupine, ki ostaja v Madridu.

»NEMOGOČE!« me spet zavrne isti glas: «Vaša prtljaga je že v letalu! Pohitite, sicer letalo poleti brez vas.«

Obnemim. Polovica skupine zdaj ostaja v Madridu, sam letim z drugo polovico v Rim.

Priganjajo nas na letalo. Vse je v kaosu. Tisti, ki imajo sedež za Rim ne vejo kam, tisti ki nimajo sedeža so še bolj zmedeni in sploh se v gruči ne ve, kdo ima kaj in kdo kam gre…

 

RAZPLET PRVE PRAVLJICE

Popoln kaos – a le za trenutek! Potem se začne klobčič odvijati. Potnike za Rim usmerim na varnostno kontrolo, potem najdem Damjana iz druge skupine ter mu deklamiram kontaktne številke in navodila.

Letim proti letalu in kličem Aljošo – daj prosim pomagaj! Pol skupine je ostalo v Madridu, kontakt je Damjan, tel.… Nič ne sprašuj, usmeri jih v tisti hotel, ki sva ga hvala bogu rezervirala in jih namesti do nadaljnjega… Naslednji 2 uri nisem dosegljiv. Sic/

Aljoša je super. Vem, da bo vse uredil, kot je treba. Zdaj se posvetim drugi polovici zgodbe.

»Pavle, letimo na Rim. Daj prosim pošlji avtobus čim prej, da nas pobere v Rimu,« izstrelim skoraj v zadnjih metrih pred letalom…

»O ne…«, slišim glas na drugi strani telefona…

»Ej, nič ne sprašuj, že sedim na letalu. Naslednje 2 ure nisem dosegljiv. Ti samo pošlji avtobus v Rim, bomo počakali dokler ne pride!«

Zdaj me stevka zadnjič opozori, da ugasnem telefon. Letalo se premakne. Pogreznem se v tišino lastne meditacije z mislijo – lepo je imeti ekipo sodelavcev, ki jim popolnoma zaupaš. Naredili bodo vse, kar je mogoče. Objame me spanec.

 

KATARZA – SANGRIA ŽUR

V Rimu je šlo vse gladko. Dooolgo smo čakali na prtljago in gledali neskončno vrsto pred »Lost&Found« šalterjem Iberije. Pa smo jo na koncu vsi dobili.

Kličem Damjana v Madrid. Najprej zaslišim samo bučen gostilniški vrvež in Damjana sploh ni slišati.

»Kako gre?«

»Super Oskar, Sangria pary v polnem teku. Vsi zbrani. Nihče ne manjka. Smo v hotelu in vse je pod nadzorom. Jutri ob 8h moramo biti na letališču. Ej, nimam časa… Žur je žur!«

Kličem Pavleta za avtobus:

»Sem zrihtal. Avtobus je iz Žirov krenil pol ure po najinem pogovoru. Kake 5 ur boste morali počakati – okoli 6h zjutraj vas pobere na letališču.«

»Hvala Pavle. Še ena ZMAGA!«

 

KATARZA – RIMSKO LETALIŠČE

Čakanje na rimskem letališču še zdaleč ni bilo udobje, vsekakor pa zanimiva in enkratna izkušnja.

Srečali smo fante iz slovenskega okteta, ki so se vračali iz Argentine in jih je doletela podobna usoda…

Noč smo sobivali z množico desperadosov iz celega sveta, ki so tavali po letališču vsak s svojo zgodbo…

Zanimiv je bil pogled na uglajene poslovneže v tip-top oblačilih, ki so kot klošarji spali na tleh, pogrnjeni s cajtng papirji…

Čudovit fotosafari na speče, odprtih ust, vsak po svoje, vseh barv in ras, iz vseh koncev sveta.

Italijanska organizacija se je spet izkazala – sendvičev in hrane je zmanjkalo že ob 1h zjutraj, bilo je mrzlo in zračno, so nam pa enkrat ob štirih prinesli plastenko vode.

Potem je prišla odrešitev – ob pol 6h je pripeljal odrešilni Pečelinov avtobus z dvema nasmejanima šoferjema.

»To je pa akcija,« me pozdravita: «Ajde hitro gor, gremo domov!«

Zgodba je zaključena. Začenja se udobje in počitek na avtobusu – vožnja do doma  in prihod v zgodnjem večeru. En del pravljice je zaključen.

 

RAZPLET DRUGE PRAVLJICE

Madridski del skupine se je zjutraj pojavil na prepolnem letališču. Okoli 13h prejmem klic:

»Ej Oskar, tukaj čakamo in se nihče ne zmeni za nas! Že od zjutraj čakamo in smo se prijavili eni gospe, pa je prijazno rekla, da naj kar malo počakamo. Potem pa se ni nič več dogajalo. A lahko kaj narediš?«

Kličem v agencijo in vprašam, če lahko kaj naredimo? Polona iz našega Avia se loti reševanja. Išče proste sedeže in skuša skupino spraviti domov.

»Počakaj kakšno uro Oskar, morda mi le uspe nemogoče,« me vzpodbuja.

Potem okoli 14h spet Damjan iz Madrida:

»Ej Oskar, tukaj so nam zrihtali let za Dunaj. Vse je ok. Zgleda da čez uro in pol poletimo. Vse ok torej.«

Potem pa še zadnji zaplet v zgodbi. Damjan prestrašeno kliče:

»Ej Oskar, tle nekaj ne bo v redu, poslali so nas na let za Miami! Po mojem so nekaj zamutili. Zdaj pa ne vem, če bomo ujeli tisti let za Dunaj na drugem koncu letališča?«

»TECITE!«

In so ujeli. Prileteli na Dunaj. Spet se je izkazal Pavle in so na avtobus čakali le dve uri. V Kranju so bili enkrat ponoči.

 

MED DVEMA SVETOVOMA

Enkrat ponoči…

…ko sem sam že pakiral kovčke za naslednji mesec vodenja po Bližnjem vzhodu.

Vstajanje ob 3h zjutraj, vožnja na Mariborsko letališče, rahla zamuda letala proti Ammanu…

… med dvema svetovoma…

… tistim za mano, ki se je iztekel…

… in tistim pred mano, ki me pričakuje z novimi zgodbami…

 

EPILOG – NEMŠKI VOJAKI NA RUSKI FRONTI – TOKRAT ZMAGA!

Zgodovina se lahko ponavlja, lahko tudi spreminja.

Čvrsta ekipa soborcev in sodelavcev je tokrat osvojila zmagovito pot do doma.

Čez temne oblake ognja in dima, vonja po smodniku in mnogih presenečenjih…

… zdaj varno doma.

Vsa zahvala čudoviti ekipi sopotnikov, katerih usoda je bila postati heroji in ostati živi.

Vsa zahvala Aljoši iz Španije in Pavletu iz Žirov za nesebično 36-urno dežuranje in bliskovite akcije.

Vsa zahvala sodelavcem v Agenciji Oskar, ki so ves čas budno spremljali naše gibanje in dogajanje in zgodbo doživljali z nami.

Če bi Nemci takrat imeli take borce, bi padla tudi Kitajska!

Oskar

 

PORTUGALSKI KALEJDOSKOP
(berite počasi, bistvo je skrito na koncu, vendar bližnjica ne pripelje nikamor.)

 

Ni ga lepšega, kot najprej doživeti ZNANO Portugalsko, obiskati in videti vse njene znamenitosti in se spoznati z glavnimi zgodbami preteklosti in njene sedanjosti. Potem pa vstopimo v veličastje vinorodne doline reke Duoro ter granitnih balvanov in odmaknjenih hribovij, kjer vse te zgodbe v nas zaživijo in z njimi mi v njej! To je Portugalski kalejdoskop!

 

Več utrinkov si lahko ogledate v  FOTOGALERIJI. Lahko pa si preberete še zanimiv članek Lizbona iz mojih oči.

 

Dve Portugalski poznam

Prva Portugalska je obmorska (»ZNANA«, razvita, turistična) 

Portugalska , najbolj razviti del dežele, ki hrepeneče vstopa v novo dobo.

Velika mesta in turistični kraji, hiter razvoj in sodobno življenje.

Prijetna je, lepo je v njej bivati. Tu so velika mesta in veliko je spomenikov preteklosti, predvsem iz zlate dobe portugalskih odkrivanj.

 

Druga Portugalska (»NEZNANA«, tradicionalna, samobitna, nek drug svet…) pa je zasanjana gričevnata in hribovita notranjost, kjer se je nekoč ustavil čas.

Brez velikih mest in znamenitosti, očarljiva v enkratnih naravnih okoljih in brezčasnih vasic, prijazna in umirjenega ritma v provincialnih mestih.

 Tu je dežela najbolj slikovita za sprehode, potovalec po njen pade v vzdušje, da začuti portugalsko bit.

  

To ni ena, to sta dve deželi – hkrati Evropa in hkrati »nekje daleč«, ki ju druži ista dežela. Vsak zase lep in prijeten, a šele ko se skupaj združita v sopotniku, se zgodi »veliki met« – z njuno združitvijo v sebi se počutiš, kot bi  sonce posijalo na oblačno pokrajino!

 

»ZNANA« (razvita, turistična) PORTUGALSKA (od Lizbone do Porta)

Znana Portugalska (Portugalska 5 dni) sopotniku vzburi vse čute – in razen morda cerkva (ki se včasih ponavljajo – ni pa nujno!) je vsak postanek nekaj novega in drugačnega! Sopotnik pa je bolj turistični »opazovalec«, saj je potovanje sestavljeno iz ogledov, manj pa je zveznega potovalnega »žmahta« vzdušij in narave… ki je v tem delu dežele ni najti. Ponj je treba v nadaljevanje…

 

(Portugalski Istanbul) Lizbona uživa  – prijetno mesto treh obdobij, ki se ob reki Tejo zlivajo v enkratno sožitje. Navduši nas s sproščenostjo in »mondenostjo«.

Glavni spomeniki in ostanki kolonialne dobe so tu, pa mostovi in stara četrt Alfama…

Prav Fado večer je tisti, ki vas čustveno najbolj poveže z občutjem dežele. Z njim v sebi je nadaljevanje drugačno! Čudovito za prvi stik.

 

Estoril in Cascais sta mondeni turistični »kraljevi« vasici, atraktivna je vožnja ob morju skozi njiju, a morda je bolj zanimiva njuna zgodba!

A poznate Duška Popvića in Casino Royal?

O ja, v kraljevskem Cascaisu se prestiž čuti na vsakem koraku!

 

 

 

Cabo da Roca navduši vsakogar – najbolj zahodna točka kontinentalne Evrope vam je to in lahko dobite certifikat (za tistih 5 EUR), ampak je res čudovit pogled in vzdušje visoko nad razpenjenimi valovi Atlantika, kjer vam zdaj lahko zaživijo lizbonske zgodbe o pogumnih pomorščakih.

Kaj pa hotentotska figa! Ej, to morate videti, po tem si boste kraj najbolj zapomnili…

spomnite se, vzemite sadiko za sosedov vrt (o podrobnostih povprašajte vodnika).

 

(Portugalski Topkapi) Sintra gosti veliko mondenih zgradb, med katerimi najbolj slovi poletna kraljeva rezidenca, kjer so se včasih na zabavi zbirale kronane glave.

Skrita v bujno zelenje palača gotovo ni kakšen Versailles, a je pravljičen že pogled nanjo in raznolikost dvoran – prav vsaka nekaj svojega. Pa ena palača na potovanju že mora biti! Poznate zgodbo o sračji dvorani? Poučna je, aktualna, pridite jo poslušat sem…

 

Obidoš – utrjena vasica na vrhu hriba – še danes kot je bila nekoč. Srečo je imela, vasico so kralji darovali nevestam kot poročno darilo, le-te pa so za svojo vasico brižno skrbele.

Danes najbolj turistična a vendar prijazna, neokrnjena in polna drobnih skrivnosti…

Ste slišali za žinžo? Nikoli ne boste ujeli njenega okusa, če se enkrat ne znajdete v njej.

 

Nazare – obmorska ribiška vasica je že dolgo turistično središče – a je dolga peščena atlantska obala prava vaba, da v hladnem morju namočimo noge, uživamo na plaži, si ogledamo tradicionalen način sušenja rib in si privoščimo dobro ribjo pojedino!

Pa še nekaj je povezano z  Nazarejem – skrivnost, ki povleče pogled in domišljijo, gotovo pa foto-objektiv. Neobičajno, a še vedno resnično.

Le pridite sem… Poleti pa se v Nazareju tudi okopamo!

 

Alc(l)obasa nas navduši z izjemno in največjo cerkvijo v deželi. Vse nas navduši gotika, še posebej vodnike pa njena cisterijanska  preprostost. A je tu še zgodba – romantična zgodba o prepovedani ljubezni, o Ines in Petru, ki čakata na sodni dan. Vsaj en samostan je treba na potovanju pogledati – in ta je v deželi gotovo najlepši.

Fatima je ena najbolj pomembnih romarskih poti v krščanskem svetu. Posebno, prijetno in všečno vzdušje vlada v njej. Gotovo je njena moč v izjemni duhovni vrednosti za romarje, ki se preliva tudi v naključnega sprehajalca… vse pa preseneti mogočna nova cerkev, menda 4. največja v katoliškem svetu.

In tu je mozaik slovenskega avtorja – pridite, in poglejte. Še veliko drobnih vtisov najdemo na ogromnem trgu, na mestu, kjer se je prikazovala Marija. Začutimo povezanost vere in prebivalcev.

Coimbra študira. Portugalski Oxford gosti najstarejšo in elitno portugalsko univerzo. A je za popotnika po deželi morda to najbolj čutno in prijetno mestece v znani Portugalski. Ni ga lepšega kot večerni sprehod po ozkih uličicah starega mesta do reke Mondego, potem pa vzdolž obrežja po čudovitem parku… nazaj po glavni ulici in morda postanemo v mestnem »cafe-ju«, nekoč del samostana sv. Križa. Ja, tu bi človek še ostal, si privoščil dan ali dva, kot sva to midva z Vinkom. Poletna potovanja pa so zasnovana tako, da se zjutraj tudi osvežimo v letovišču Coimbre ob Atlantiku!

 

Aveiro – portugalske Benetke.

Simpatično mestno jedro križajo kanali, po njih plujejo lično poslikani čolni z zabavnimi slikicami, naokrog lepe zgradbe, odete v ploščice, majhna tržnica z dobrim sirom in morda skok še na ribjo tržnico!

Tu so znane slaščice »oves melješ«, po starem nunskem receptu…

Vas zanima nunski okus iz srednjega veka?

 

 

 

 

 

Porto dela – in je kralj ne le portugalskih, temveč tudi evropskih mest! Čeprav delavsko in revnejše od Lizbone, pa leži v ustju reke Duoro na pravljični legi. Stvaren je, preprost, a slikovit in vsakomur sede. Tu ni velikih znamenitosti (čeprav, kdor išče vedno najde), a za dušo poskrbi najprej portovec, potem čudovito »nabrežje« Ribeira in gotovo tudi izlet z ladjico pod mostovi. Lahko se izgubimo v gornjem mestu, poiščemo lokalno tržnico in WC na čudoviti železniški postaji…

Porto je slikovito temperamentno mesto, ki bi si zaslužilo svojo galerijo… saj vsak fotograf naredi približno toliko posnetkov v Portu kot v vseh preostalih krajih skupaj.

 

Ne pa tudi v nadaljevanju… kjer začno fotoaparati pregorevati…

 

»NEZNANA« (tradicionalna, samobitna, nek drug svet…) PORTUGALSKA – od Porta do Lizbone

Zdaj se začenja zvezna zgodba večjega doživljanja in raziskovanja. Večja je spontanost, več sprehodov po naravi in uživanja v prijetnih vasicah, več »vzdušja« in potovalnega časa, v katerem se sprostimo in čutimo! Neznana Portugalska je dežela za dušo!

Dan v pokrajini Minho – na severu dežele je skrito portugalsko srce – tu je nastala dežela, tu je zakoreninjena tradicija in v tem gričevnatem svetu leži Braga (versko središče – Braga moli), simpatično mestece Barcelos z njegovim petelinom, prva prestolnica Guimares kot čudovit postanek za kavo na poti proti veličastju reke Duoro…

Čudovita pa je pot ob Atlantiku proti severu do Viana de Castela, ob kateri se raztezajo slikovite peščene plaže (in poleti se gotovo na kateri tudi namočimo!), nekaj sprehodov je, a dan kar poživi dušo in telo… Prehodni dan iz znane v neznano Portugalsko zaključimo – ja, v prav posebnem mestecu!

Dan v dolini reke Duoro – le redka pokrajina na zemlji prekaša lepoto gornjega Duora, kjer se hribovita in s trto porasla območja strmo spuščajo v rečni kanjon in pobočja krasijo majhne bele vasice in vinske quinte. 

Po malih in posebej izbranih cesticah lovimo poglede in sprehode, uživamo v naravi in portovec poizkusimo kar na kraju samem! Popoldne pa se spektakularno dvignemo iz romantičnega Pinhaa na visoko planoto Beiro Alto in proti večeru doživimo neverjeten kontrast… trda neizprosna granitna dežela hrastovih gozdov – tu, dragi moji, začutite, kot bi bili na koncu sveta! Ej, poglej, pa to ni res – tu namesto gob kar megaliti rastejo iz tal! Posebna energija je naokrog, kot nalašč za sončni zahod ob vznožju gora… A to je šele začetek!

 

Dan v Zvezdne gore in Sierra d’Accor – sopiha naš busek po ovinkih tja nekam v višave… kot orli smo, nad prostrano dolino, iščemo svoj plen… Zgoraj pa, ledeniške doline in kraljestvo zaobljenih balvanov – kakšen kontrast prejšnji mehkobi! Sprehodi in prešeren smeh, osvojitev najvišjega vrha dežele – Torre in slikanje ob domiselnih konturah jurčkov in dimnikov…kot v kakšni Kapadokiji se človek počuti. A to je to šele del zgodbe, za katero bi človek želel, da traja dlje! V drugem delu dneva vstopimo v sicer nižji svet in bolj zelen, a še bolj vratolomen in slikovit, skoraj bi lahko rekli – potovalni višek, ko jih to potovanje ne bi imelo toliko! Skrivnostna vasica je sicer turistična, a tudi portugalski šoferji velikokrat ne vedo kako do nje! Ostalo pa je globoko varovana skrivnost!

 

Dan v granitno veličastnost odmaknjenih vasic. Morda je Belmonte še zadnja točka civilizacije, Cabralov rojstni kraj pa povod za njegovo zgodbo. Potem pa se po majhnih cesticah popeljemo v neverjetno pokrajino, ki bi jo lahko opisali kot »nezemeljsko« ali »odbito«, »noro« ali kakor kdo… Takšni so tudi odzivi – eni se smejejo, drugi jokajo… Vsi pa si privoščimo veliko lepih sprehodov in uživanja, ki ga kronamo v najbolj portugalski izmed portugalskih vasic – Monsantu, kjer se kamen od hiše loči le po fasadi.Ne skrbite, če bo preveč lepega, bomo dodali še malo kruha!

 

Dan v Alenteju – povratek v sodobnost! Visoka granitna planota se spusti v valeče gričevnate neskončnosti plutovcev in hrastov. Dramatičen prehod in valovito vzdušje na avtobusu. Z vsakim kilometrom se bližamo sodobnosti. A ne – v Evori uživamo v morda najlepšem vzdušju starega mesta, kjer se antika srečuje s srednjim vekom, vse skupaj pa v živahen mestni utrip. Potem skočimo daleč nazaj, v čase, v katerih si je pračlovek še pomagal z rokami… Krog kamenja spominja na Stonehedge in je največji v Evropi – pra-zgodovinska antena vleče vesoljsko energijo iz Sirija, čudovita energija, da bi človek prinesel ležalnik in ne odšel… A kaj je lepšega kot poznopopoldanski prihod na izhodišče, v Lizbono. A ne kar v vsako Lizbono – temveč v njen futuristični del ob reki Tejo, v kotičku portugalskega kraljestva, kjer so Sirij spustili na zemljo.

 

Začutite kontrast? Hja, stari časi se ne vrnejo. Le prihodnost je tista, v kateri nas čaka še vse najlepše… razmišljamo v jekleni ptici, v katere drobovju letimo proti domu, bogatejši za novo deželo, veliko lepih trenutkov in doživetij. Doma pa, kaj pa drugega, nova tuja, tokrat domača dežela. Nič se ni v njej spremenilo, le mi smo drugačni.

Srečno!

Iz Lizbone, ekskluzivno za vas in Agencijo Oskar,

Oskar

Tisti dan je vse teklo po načrtih. Po potovalnem predahu v skrivnosti anatolski vasici sva imela s Širin ambiciozne načrte.

ZAPLET

Krenila sva še v jutranjem mraku in Črni panter je brzel po praznih hribovskih cesticah osrednje planote. Vodili so naju kažipoti čudnih imen, ki jih ni bilo na nobenem zemljevidu. Po feelingu torej, sva se smejala, pa zavila enkrat v levo in drugič v desno… Zabava se začenja, čutil sem, da prihaja eden tistih dni, zardi katerih se sopotnikom običajno dvigajo lasje na glavi.

Preberite preostanek članka »