Vzpon na Rinjani – vtisi potnice Andreje

Pozdrav iz Indonezije!

Po dolgi vožnji z letalom, smo le prispeli v Indonezijo na Lombok, kjer so nas vodiči agencije Oskar prav lepo sprejeli in nastanili v hotelu. Po kratkih ogledih po otoku Lombok, mestu Mataram, Sengigi, kjer smo bili tudi nastanjeni dva dni, smo odšli proti Senaru, kjer smo prespali v hotelu sredi deževnega gozda.  Fantje so si privoščili naravno masažo pod slapom, da so se pripravili za pohod.

 In je le prišel dan, ko se je naš pohod začel. Izzy, naš vodič nam je že prejšni dan predlagal pot, ki se začne v deževnem gozdu, kar se nam je na koncu našega pohodništva zelo obrestovalo. V deževnem gozdu, skozi katerega smo se prebijali prvi dan, smo videli veliko mogočnih dreves in seveda opic, ki se prav nič ne bojijo turistov. Prvi kamp nas je že čakal pripravljen, ko smo prišli pod rob kraterja, kjer smo tudi preživeli prvo noč. Pred spanjem smo se povzpneli na sam rob kraterja in si ogledali kakšna pot nas čaka naslednje dni.  

Noč je bila vetrovna in ostra, tako da smo bili veseli, da smo čimprej odšli dalje na pot. Ta dan nas je čakalo nekaj plezanja in hoje ob jezeru, nato smo pa prispeli do drugega kampa ob jezeru, kjer smo si privoščili toplo masažo pod slapom v toplih grelcih in uživali ob jezeru preostanek popoldneva.

Tretji dan smo se povzpeli na tretji kamp pod samim vrhom Rinjanija, ki je bil na višini 2700 nadmorske višine.  Neglede na višino na kateri smo bili, so nas opice pričakale odprtih rok. Ena si je tudi prilastila Juretovo spalko, za katero sma šle ena na ena (vrgla sem ji namreč zamašek od plastenke in jo tako odgnala), da smo jo dobli nazaj.

Po prekratki noči smo ob 3h zjutraj štartali na sam vrh Rinnjanija, ki je na 3726 nadmorske višine.  To je bila borba s samim s sabo, bilo je res naporno, ampak smo s samoprepričevanjem prilšli na vrh. To je bil najtežji del celotnega trekinga in ko prideš na vrh … waw, uspelo nam je J

Po zajtrku, ki nas je pričakal na spodnjem kampu, smo nadaljevali pot skozi savano v dolino. Še dobro, da je bila savana nazadnje, saj smo prišli prašni in umazani v dolino, tako da smo komaj čakali da pridemo na Gili Air pod tuš. No, seveda smo se obale vsi veselili.

Sedaj, pa nas čakajo trije dnevi uživanja na otočku Gili air, ob masažah, plavanju, potapljanju … v gavnem breskrbnem uživanju.

Activia, najlepša hvala za to doživetje, ki je v meni pustilo prijeten spomin in opomin, da zmorem tudi kaj več, kot sem si predstavljala.

Andreja

Fotogalerija: avtor Jernej Filipčič