Kot nemški vojaki na rusko fronto

 

(slike so iz Iriana – služijo namenu)

Veselje je vedeti, da si ljubljenec bogov. Prav posebno navdušenje ovije človeka ob spoznanju, da se nahaja na prizorišču enkratnih trenutkov zgodovine – ko se nekaj prvič dogaja…

…ko vulkanski pepel ovije Evropo in letalski promet ohromi… ti pa kot poveljnik s 40-imi izbranimi borci doživljaš, kot so nemški soldati doživljali svojo pot tja nekam v neznano prihodnost.

Zaiskrijo se zvezdice v očkah, začenja se zanimiva zgodba…

 

INTONACIJA – »MORALNO VASPITANJE«

»V levi roki držimo kup iztrebkov, v desni pa slastno hruško,« sem začel pripravljati skupino: «Od vas je odvisno, s katero roko boste nosili v usta.«

Še neobjavljen oskarizem, vedno aktualen, vedno vžge.

Smeh.

»Oblak je dejstvo, letališča so zaprta in letala ne letijo,« sem nadaljeval: «Lahko smo jezni, panični in nebogljeni ali pa uživamo vsak podarjen trenutek zgodovinske priložnosti.«

Tako se oskarizem lepo spusti na realna tla.

Malo manj smeha, pa vendar še potegne skozi skupino.

»Odločitev je vaša. V demokraciji je vsaka odločitev je prava. Vsakdo naj iz situacije potegne tisto, kar potrebuje in išče.«

Tretje mentalno sidro za ravnotežje.

Spet smeh.

Smeh torej, super. Skupina je v sferi rdečega – neodvisna od stvarnosti, v zgodbi. Čudovita skupina, pravi borci, vam rečem. Z vami tudi na rusko fronto, če bi bilo treba.

Pa smo šli.

 

ZAPLET – NEMŠKA VOJSKA NA RUSKO FRONTO

V Lizboni smo se lepo najedli. Kot bi bilo zadnjič, sem pomislil. Ker, kdo ve, kdaj bo naslednjič. Na vožnji na letališče smo se lepo zabavali. Vsak po svoje, komentarji so padali. Škoda, da jih nisem snemal.

Na letališču so nas vkrcali le do Madrida. Sem vprašal, naj nas čekirajo do Benetk, pa mi je prijazni uslužbenec povedal, da TO PA NE?! Ok, smo vedeli, koliko je ura. Do Madrida torej.

»Kot kaže, se nam obeta nenačrtovan žur v Madridu, čudovit kraj za podaljšanje počitnic. Pa še alibi imamo. A ni to fajn?« dodatno podžigam skupino.

Vmes pa pokličem Aljošo in ga prosim, da nam za vsak slučaj le uredi nemogoče – hotel. Da ne bomo spali na letališču. Skupini o tem ne govorim – naj se ji dogaja.

Na madridskem letališču se zgodi vse po pričakovanjih. Večer je, zadnji let za Benetke je odpovedan. Gremo na transferni “desk”, postavim se v dolgo vrsto brezupnih primerkov, ki čakajo na rešitev. Skupini priporočim bife: »Ampak držite se skupaj – za vsak slučaj!«

Čakam lepo v vrsti, in čakam… Potem zagledam nekega človeka v uniformi, ki hodi po  letališču gor in dol in kliče – Italia, Italia…

Skočim do njega in ga vprašam za kaj gre?!

»Dodatno letalo za Rim,« mi govori v hitri sapi: «Nabiram potnike, če je še kdo. Kmalu bo poletelo!«

Pa to je kot na dolmuš postaji v Turčiji, ko vozniki kličejo potnike, da vstopijo na kombi do naslednje vasi!

“HITRO, GREMO”! In že skupina drvi na drugi konec letališča.

 

 

 

ZAPLET V STILU JAMESA BONDA

Zdaj se začenja odvijati film kot v napeti kriminalki Jamesa Bonda. Priletimo na šalter in uslužbenko sprašujem – a bo prostora za 41 ljudi?

»Ja, seveda, hitro dajte karte, letalo je že na odhodu!«

»GREMO!« In začne se čekiranje in oddajanje prtljage – kar tako, malo povprek, na 6-ih šalterjih hkrati.

Špička, si rečem – to pa je veselje! Hvala vrhovni šef, za pomoč. Veselje je vedeti, da si njegov izbranec!

Le nekaj mi še pravi: «Oskar, daj še malo počakaj, mogoče pa le še pride do zanimivega vrhunca! Prelepo je, da bi bilo res. V zraku je nekaj – samo še zgoditi se mora!«

 

VRH DRAME – ORESTOVO SPOZNANJE!

 »Konec prijav,« naenkrat zakliče uslužbenka na šalterju: «Letalo je polno!«

»Kako polno? Pa saj nas je čekirana komaj polovica!!«

»Polno!« me zavrne uslužbenka: «Pojdite hitro na letalo, čez 15 minut se zapirajo vrata!«

»Pa saj ste mi rekli, da je mest dovolj za celo skupino!« se razburjam v navalu nemoči in presenečenja.

»NI VEČ PROSTORA. LETALO JE POLNO!!«, me z brezkompromisnim glasom ošvrkne španska šefica iz šalterja, tudi že vsa zmozgana od napetega šihta. Ej, ni jim prijetno, vsi na njih kričijo, pa niso nič krive…

»Potem jaz ostanem TUKAJ! Prosim zamenjajte moj sedež za enega od potnikov!« zahtevam nemogoče. Doumem, da sem naredil nezavedno napako – ko sem šefici z mojo karto razlagal kaj in kako za celo skupino, me je prvega čekirala. Zdaj pa bi moral ostati z delom skupine, ki ostaja v Madridu.

»NEMOGOČE!« me spet zavrne isti glas: «Vaša prtljaga je že v letalu! Pohitite, sicer letalo poleti brez vas.«

Obnemim. Polovica skupine zdaj ostaja v Madridu, sam letim z drugo polovico v Rim.

Priganjajo nas na letalo. Vse je v kaosu. Tisti, ki imajo sedež za Rim ne vejo kam, tisti ki nimajo sedeža so še bolj zmedeni in sploh se v gruči ne ve, kdo ima kaj in kdo kam gre…

 

RAZPLET PRVE PRAVLJICE

Popoln kaos – a le za trenutek! Potem se začne klobčič odvijati. Potnike za Rim usmerim na varnostno kontrolo, potem najdem Damjana iz druge skupine ter mu deklamiram kontaktne številke in navodila.

Letim proti letalu in kličem Aljošo – daj prosim pomagaj! Pol skupine je ostalo v Madridu, kontakt je Damjan, tel.… Nič ne sprašuj, usmeri jih v tisti hotel, ki sva ga hvala bogu rezervirala in jih namesti do nadaljnjega… Naslednji 2 uri nisem dosegljiv. Sic/

Aljoša je super. Vem, da bo vse uredil, kot je treba. Zdaj se posvetim drugi polovici zgodbe.

»Pavle, letimo na Rim. Daj prosim pošlji avtobus čim prej, da nas pobere v Rimu,« izstrelim skoraj v zadnjih metrih pred letalom…

»O ne…«, slišim glas na drugi strani telefona…

»Ej, nič ne sprašuj, že sedim na letalu. Naslednje 2 ure nisem dosegljiv. Ti samo pošlji avtobus v Rim, bomo počakali dokler ne pride!«

Zdaj me stevka zadnjič opozori, da ugasnem telefon. Letalo se premakne. Pogreznem se v tišino lastne meditacije z mislijo – lepo je imeti ekipo sodelavcev, ki jim popolnoma zaupaš. Naredili bodo vse, kar je mogoče. Objame me spanec.

 

KATARZA – SANGRIA ŽUR

V Rimu je šlo vse gladko. Dooolgo smo čakali na prtljago in gledali neskončno vrsto pred »Lost&Found« šalterjem Iberije. Pa smo jo na koncu vsi dobili.

Kličem Damjana v Madrid. Najprej zaslišim samo bučen gostilniški vrvež in Damjana sploh ni slišati.

»Kako gre?«

»Super Oskar, Sangria pary v polnem teku. Vsi zbrani. Nihče ne manjka. Smo v hotelu in vse je pod nadzorom. Jutri ob 8h moramo biti na letališču. Ej, nimam časa… Žur je žur!«

Kličem Pavleta za avtobus:

»Sem zrihtal. Avtobus je iz Žirov krenil pol ure po najinem pogovoru. Kake 5 ur boste morali počakati – okoli 6h zjutraj vas pobere na letališču.«

»Hvala Pavle. Še ena ZMAGA!«

 

KATARZA – RIMSKO LETALIŠČE

Čakanje na rimskem letališču še zdaleč ni bilo udobje, vsekakor pa zanimiva in enkratna izkušnja.

Srečali smo fante iz slovenskega okteta, ki so se vračali iz Argentine in jih je doletela podobna usoda…

Noč smo sobivali z množico desperadosov iz celega sveta, ki so tavali po letališču vsak s svojo zgodbo…

Zanimiv je bil pogled na uglajene poslovneže v tip-top oblačilih, ki so kot klošarji spali na tleh, pogrnjeni s cajtng papirji…

Čudovit fotosafari na speče, odprtih ust, vsak po svoje, vseh barv in ras, iz vseh koncev sveta.

Italijanska organizacija se je spet izkazala – sendvičev in hrane je zmanjkalo že ob 1h zjutraj, bilo je mrzlo in zračno, so nam pa enkrat ob štirih prinesli plastenko vode.

Potem je prišla odrešitev – ob pol 6h je pripeljal odrešilni Pečelinov avtobus z dvema nasmejanima šoferjema.

»To je pa akcija,« me pozdravita: «Ajde hitro gor, gremo domov!«

Zgodba je zaključena. Začenja se udobje in počitek na avtobusu – vožnja do doma  in prihod v zgodnjem večeru. En del pravljice je zaključen.

 

RAZPLET DRUGE PRAVLJICE

Madridski del skupine se je zjutraj pojavil na prepolnem letališču. Okoli 13h prejmem klic:

»Ej Oskar, tukaj čakamo in se nihče ne zmeni za nas! Že od zjutraj čakamo in smo se prijavili eni gospe, pa je prijazno rekla, da naj kar malo počakamo. Potem pa se ni nič več dogajalo. A lahko kaj narediš?«

Kličem v agencijo in vprašam, če lahko kaj naredimo? Polona iz našega Avia se loti reševanja. Išče proste sedeže in skuša skupino spraviti domov.

»Počakaj kakšno uro Oskar, morda mi le uspe nemogoče,« me vzpodbuja.

Potem okoli 14h spet Damjan iz Madrida:

»Ej Oskar, tukaj so nam zrihtali let za Dunaj. Vse je ok. Zgleda da čez uro in pol poletimo. Vse ok torej.«

Potem pa še zadnji zaplet v zgodbi. Damjan prestrašeno kliče:

»Ej Oskar, tle nekaj ne bo v redu, poslali so nas na let za Miami! Po mojem so nekaj zamutili. Zdaj pa ne vem, če bomo ujeli tisti let za Dunaj na drugem koncu letališča?«

»TECITE!«

In so ujeli. Prileteli na Dunaj. Spet se je izkazal Pavle in so na avtobus čakali le dve uri. V Kranju so bili enkrat ponoči.

 

MED DVEMA SVETOVOMA

Enkrat ponoči…

…ko sem sam že pakiral kovčke za naslednji mesec vodenja po Bližnjem vzhodu.

Vstajanje ob 3h zjutraj, vožnja na Mariborsko letališče, rahla zamuda letala proti Ammanu…

… med dvema svetovoma…

… tistim za mano, ki se je iztekel…

… in tistim pred mano, ki me pričakuje z novimi zgodbami…

 

EPILOG – NEMŠKI VOJAKI NA RUSKI FRONTI – TOKRAT ZMAGA!

Zgodovina se lahko ponavlja, lahko tudi spreminja.

Čvrsta ekipa soborcev in sodelavcev je tokrat osvojila zmagovito pot do doma.

Čez temne oblake ognja in dima, vonja po smodniku in mnogih presenečenjih…

… zdaj varno doma.

Vsa zahvala čudoviti ekipi sopotnikov, katerih usoda je bila postati heroji in ostati živi.

Vsa zahvala Aljoši iz Španije in Pavletu iz Žirov za nesebično 36-urno dežuranje in bliskovite akcije.

Vsa zahvala sodelavcem v Agenciji Oskar, ki so ves čas budno spremljali naše gibanje in dogajanje in zgodbo doživljali z nami.

Če bi Nemci takrat imeli take borce, bi padla tudi Kitajska!

Oskar