Naša vodniki niso aktivni zgolj na potovanjih, ampak tudi doma. Preberite članek našega Gvida objavljen v reviji Reporter in se zaljubite v Keralo!
Jabolko ali hruška?
»Katero potovanje je boljše? Kaj mi priporočaš? Katera je lepša, Vzhodna ali Zahodna?«
…so vprašanja, ki mi jih zastavljajo potniki v 
zvezi s potovanjem v Turčijo. Kako odgovoriti na vprašanje ali je boljše jabolko ali hruška?
»Obe sta dobri, enkratni in neponovljivi, pri obeh se mi cedijo sline«J, odgovorim vsakič znova.
Da bi človek spoznal razlike in podobnosti pa je treba okusiti obe. Za lažjo premostitev kulturnih razlik priporočam najprej Zahodno, nato pa Vzhodno.
Vsaka dežela ima svoj »zahod« in »vzhod«, ima ga tudi Turčija. Razlike so očitne, tako v razvitosti infrastrukture, kot v ljudeh, v zraku,…isti jezik, pisava, država, pa vendar drug svet!
Mogočno cesarsko mesto na dveh kontinentih, vonj po sveže pečenem simitu in ribji 
sendvič, lepo ohranjena antična mesta z bogato mitološko zakladnico, večmilijonska mesta z moderno arhitekturo, hitrim tempom življenja in tehnološkim razvojem, edinstvene snežno bele travertine Pamukkal, bogata in rodovitna prst z nasadi citrusov, zelenjave, bombaža, tobaka, udobje in lagodje hotelskih nastanitev, nove ceste, zasanjana modrina Sredozemskega morja in lepe plaže, okus po črnem čaju, neponovljiva tufasta mesečeva Kapadokija,… so samo nekateri od adutov leve polovice na zemljevidu, ki je veliko bolj znana, obljudena, razvita in turistična.
Destinacija za izbrance
Težko je reči, kje in kdaj se konča zahodna in začne vzhodna, prej bi rekla, da se začuti. Prehod čez široko anatolsko planoto postopoma popelje med brazdast, gol, planotast, gorat, v meglice zavit, na trenutke otožen svet .
Vsekakor ni ena od tistih destinacij, 
kamor gre popotnik zato, da bo naredil še eno kljukico na svojem potovalnem seznamu. Za razumevanje in globlje doživljanje zahteva zlitje s svojo drugačnostjo, prepuščanje in opuščanje pričakovanj, kajti ravno takrat, ko človek najmanj pričakuje, ga sesuje s svojo človeško mehkobo sredi neizprosne, na trenutke kar malo krute narave.
Ljudem, ki so se znašli na tej strani meje nič ni podarjeno kar tako. Njihove korenine segajo v sosednje dežele Gruzijo, Armenijo, Azerbajdžan, Iran, Irak, Sirijo. Dežele, s katerimi Turčija v svoji zgodovini ali sedanjosti ni bila zmeraj prijateljsko nastrojena, zato so njihova, predvsem pa življenja njihovih prednikov, zaznamovana z nenehnim prilagajanjem, odrekanjem, selitvami in spremembami.
Bogastvo skrito v zgodbah, ki jih govorijo pravljičarji v domačih čajnicah odstira tančice v pisanem mozaiku vzhodnoturškega bazena. Da bi jih slišali, je treba odpreti srce in
pot pod noge,…
Sara Alt
POLETNA ZAHODNA TURČIJA – PREDSTAVITEV POTOVANJ
- potovanja za vsak žep (od najbolj ugodnih do najbolj udobnih)
- potovanja za vsak okus (od udobnih turističnih do nagajivih in popotniških)
- potovanja v kombinaciji s počitnicami
- aktivne počitnice malo drugače
- od 8 – 16 in več dni čez celo poletje vse do konca oktobra
- možnosti kombinacij, tematskih in individualnih potovanj
- najem vozil in individualna potovanja po želji
Zakaj z Agencijo Oskar v Turčijo?
- izvrstni in vsebinsko 
dodelani potovalni načrti
- dobri vodniki in odlična izvedba
- veliko dodatnih ogledov in doživetij, ki v programu niso zapisani
- najvišja dodana vrednost glede na cene potovanj
- za Turčijo je Agencija Oskar pojem kvalitete!
.
KLASIČNA IN TURISTIČNA POTOVANJA
Klasična Turčija 10 dni je preverjeno turistično potovanje s 14-letno tradicijo. Doživimo vse glavne znamenitosti zahodne Turčije, v skladu s časom pa se dotaknemo tudi čarobne turške tradicije in čudovite narave. Vključeni so hoteli na nivoju 4* s polpenzionom. Klasično, diskretno, kakovostno in udobno.
Cena: od 927 EUR
Odhodi v 2012: 20. julij, 28. julij, 21. september, 26. oktober
Po uhojenih poteh 15 dni je tankočutna potovalna seansa, 
ki vas lahkotno zapelje v vrtinec vzdušij, doživetij in vtisov. Obiščemo vse glavne znamenitosti, privoščimo si dinamične počitnice ter tudi nekaj dni počitnic na enem mestu. Potovanje je zasnovano na udobnih hotelih 4* ter polpenzionu. Odlično poletno potovanje za vsakogar, tudi za družine z majhnimi otroki. Priporočamo!
Cena: od 1299 EUR
Odhodi v 2012: 01. julij, 15. julij, 29. julij, 12. avgust, 23. september
Poletna Turčija A1 8 dni je prvi del potovanja Po uhojenih poteh 15 dni in nas v kratkem času popelje po glavnih znamenitostih zahodne Turčije. Obiščemo Carigrad, Pamukkale in bogato antiko na Egejski obali. Začutimo tudi prijetna počitniška vzdušja sredozemske obale. Potovanje lahko nadaljujemo s tednom počitnic v posebnem vzdušju Olymposa ali Čiralija (priporočamo) ali bolj klasične počitnice v Antalyi ali Kemru.
Cena od 930 EUR
Odhodi v 2012: 01. julij, 15. julij, 29. julij, 12. avgust, 23. september
Poletna Turčija A2 8 dni je drugi del potovanja Po uhojenih poteh 15 dni. Po sproščenem dnevu na sredozemski obali vas zapeljemo v doživetja tradicionalne Turčije, prijaznih domačinov in narave, ki preseneča na vsakem koraku. Vrhunec je gotovo pohajkovanje po mesečevi Kapadokiji. Za konec potovanja se srečamo še s sodobno Ankaro in večnim Carigradom. Pred potovanjem si lahko privoščite teden počitnic v posebnem vzdušju Olymposa ali Čiralija (priporočamo) ali bolj klasične počitnice v Antalyi ali Kemru.
Cena od 912 EUR
Odhodi v 2012: 8. julij, 22. julij, 05. avgust, 19. avgust, 30. september.
DOŽIVETA POTOVANJA IN NAGAJIVŠČINE
Zahodnoturška nagajivščina 12 dni 
je nov doživet potovalni scenarij, ki ga odlikuje nagajivo in lahkotno vandranje ter občutenje tudi bolj skritih in posebej izbranih občutij, pri tem pa je potovanje cenovno izredno ugodno in polno prijetnih presenečenj. Potovanja so načrtovana v srednje velikih skupinah, za večje doživljanje pa se je potnik pripravljen odpovedati vajenemu udobju. Priporočamo!
Cena: od 930 EUR
Odhodi v 2012: 11. julij, 25. julij, 03. avgust, 26. september, 24. Oktober
POPOTNIŠKA POTOVANJA
Popotniška Turčija 15 dni je namenjena vsem,
ki želite le osnovno organizacijo potovanja (namestitev, glavni prevozi, spremstvo in asistenca), potovalni čas pa želite svobodno uživati ter se odločati na kraju samem. Na potovanju ste nameščeni v štirih raznolikih vzdušjih (Carigrad – svetovne znamenitosti, Kušadasi – izhodišče za antiko na Egeju, Olympos – počitnice, Kapadokija – narava in tradicija). Cenovno zelo ugodno, zgolj osnovna organizacija, veliko prostega časa.
Cena: od 798 EUR
Odhodi v 2012: 01. julij, 15. julij, 29. julij, 12. avgust, 07. September
POČITNICE V ČIRALIJU ALI OLYMPOSU
Počitnice v Čiraliju ali Olymposu 8 dni si lahko 
privoščite samostojno, kot podaljšek potovanja A1, pred potovanjem A2 ali v kombinaciji z najemom vozila ali kako drugače. Olympos je bolj sproščen počitniški kraj za mlade in mlade po srcu, namestitev je bolj osnovna, poudarek pa je na vzdušju, obilju zabave in aktivnosti ter na spontanosti. Čirali vam nudi čudovito počitniško izkušnjo izven masovnega turizma, v udobnih manjših družinsko vodenih hotelčkih ali penzionih. Najlepše vzdušje na turškem Sredozemlju!
Cena: od 498 EUR
Odhodi v 2012: vsako nedeljo med 17. junijem in 28. Oktobrom
USTVARITE VAŠE POTOVANJE (IN RENT-A-CAR)
Kombinacije Oskarjevih potovanj. Preko poletja v Turčiji teče veliko vzporednih potovanj. Z nekaj kombinatorike in sreče lahko ustvarimo razne variante potovanj:
- vsako potovanje lahko nadgradimo s počitnicami v Čiraliju ali Olymposu,
- kombinirana potovanja po zahodni in vzhodni Turčiji (15 – 28-dnevne kombinacije),
- kombinacije Oskarjevih potovanj in individualna nadaljevanja z rent-a carjem,
- druge kombinacije po vaši želji – domišljija nima meja!
.
Pokličite nas!
Potovanja z najetim vozilom.
Turčija je raj za individualna raziskovanja! Za vas poznavalsko pripravimo:
- osnutek potovalnega načrta po vaših željah,
- uredimo rezervacije hotelov in drugih storitev,
- uredimo letalske vozovnice in najem vozila,
- nudimo kvalitetno asistenco v času vašega potovanja.
Pokličite nas!
.
TEMATSKA POTOVANJA – CELOSTNA POTOVANJA
.
Pot Olimpijskih bogov 10dni je namenjeno vsem avanturistom, iskalcem Resnice in vsem, ki si želite v življenju živeti svoj resnični Namen, kdo ste in kam greste. Na poti se bomo skozi Templje, ki jih bomo obiskali, povezali s točkami moči in arhetipskimi energijami, ki jih posamezni predstavnik grškega panteona predstavlja. Potovanje, ki pospeši samospoznavo in osebno rast.
Cena: od 1197 EUR
Odhodi v 2012: 15. junij, 21. september
Detoxing s Shano v Čiraliju 8 dni je 
celostno potovanje, ki je osnovano na namestitvi v Čiraliju, turškem počitniškem raju. Zajema vsakodnevno večerno ali jutranjo vadbo joge in vsakodnevno odpuščanje. Skozi aktivno (fizično) delovanje, zavestno delovanje in namero bomo svoja telesa spravili v ravnovesje, opustili svoje stare miselne okvire in prepričanja in na ta način resnično doživeli in izkusili pomen, kaj je resnična Svoboda. Tudi način prehrane bo skrbno izbran.
Cena od 900 EUR
Odhodi v 2012: 20. junij, 26. september
Pot Olimpijskih bogov in detoxing s Shano v Čiraliju 13 dni vključuje obe potovanji. V prvem delu potujemo, v drugem delu pa smo nameščeni v Čiraliju na razstrupljevalskih počitnicah.
Cena: od 1380 EUR
Odhodi v 2012: 15. junij, 21. september
Gruzija, mala dežela na južni strani mogočnega gorstva,
Balkoni, znamenitost Tbilisija
nekoliko spominja na našo malo deželo. Na severu so visoke in zasnežene kavkaške gore, pod katerimi izvirajo mogočne gorske reke. Okno v svet jim je morje, Črno morje, po katerem vsako leto pluje več milijonov ton blaga, namenjenega v državo in iz nje in kamor Gruzijci tako radi odhajajo na vsakoletni oddih.
Tu je rodovitna nižina s polji in sadovnjaki, ki omogoča pridelavo vseh vrst sadja, zelenjave in žit. Na drugi strani širno gričevje, zaraščeno z vinsko trto, ki jeseni napolni vinske sode. Tu so še kraške jame, topli vrelci in mineralna voda. In v sredini, v kotlini, leži glavno mesto Tbilisi s starim mestnim jedrom, nad katerim bdi trdnjava.
Tudi Gruzija je bivša socialistična dežela, ki se je leta 1991 osamosvojila in se potem zapletla v vojno. Tudi Gruzija ima južno sosedo, Armenijo, s katero sta uradno v toplih in prijateljskih odnosih, a si ne morejo kaj, da se ne bi tudi malo sovražili. Tudi Gruzijci govorijo svoj jezik in tudi Gruzija je v svetu precej neprepoznavna in jo, zaradi podobnosti imen, zamenjujejo z ameriško zvezno državo Georgio. Res, vse skupaj je videti precej podobno, pravzaprav tako, kot bi našo Slovenijo malce napihnili. Gruzijske gore so višje in gorske reke bolj deroče, njihova obala je daljša, nižina bolj širna, vinogradništvo pa ima daljšo tradicijo. Tudi vojna je trajala dlje in je bila bolj krvava, poleg svojega jezika pa imajo tudi čisto svojo pisavo. In njihova zgodovina sega daleč, daleč nazaj.
Kot je nekdaj bilo …
V davnini, pred 120 milijoni let so današnjo Gruzijo med drugim poseljevali tudi dinozavri,
Gora Kazbeg
ki so v apnenčastih tleh pustili trajne odtise. 1,8 milijona let pa je tega, kar so se tu ustalili naši predniki. Gruzija namreč hrani ostanke homo georgicusa, ki so najstarejši dokaz o življenju našega prednika izven Afrike. Ljubkovalno mu rečejo tudi najstarejši Evropejec in je pred dobrim desetletjem zanetil pravo revolucijo med arheologi in dodobra pretresel družinsko drevo človeka in njegovih prednikov.
Zgodovinsko slavo te dežele so širili tudi stari Grki. Jazon in Argonavti so šli zlato runo iskat v Kolhido, rodovitno nižino, v kateri danes leži drugo največje gruzijsko mesto Kutaisi. Zlato runo se sliši kot izmišljotina, a deroče gorske reke so svoje čase s seboj nosile zlata zrna. In ta zlata zrna so lovili s pomočjo ovčjih kož, napetih na lesene okvire, ki so jih postavili pod slapove in brzice. Umetnost zlatarstva je bila tu razvita že pred petimi tisočletji in ni čudno, da je zlato zadišalo tudi starim Grkom, ki so na ozemlje današnje Gruzije prišli okoli tisoč let pred našim štetjem.
O Gruziji kot državi je moč govoriti od 10. stoletja naprej, največjo slavo pa je na prelomu 12. in 13. stoletja dosegla kraljica Tamara.
Freska v katerdrali Svetitskhoveli
Pravzaprav je bil njen naziv kralj, saj je imela moč in oblast, ki sta prej in pozneje pripadala le moškim vladarjem. Arhitektura, literatura, filozofija, znanost, vojaški in politični dosežki so na svetovnem zemljevidu Gruzijo postavili na pomembno mesto. Ko je bila Evropa še v srednjem veku, je Gruzija že doživljala renesanso in bila najmočnejša krščanska sila v tem delu sveta, ki je kljubovala mogočnim muslimanskim sosedam.
Od 19. stoletja naprej je zgodovina Gruzije tesno povezana z njeno severno sosedo. Sprva s carsko Rusijo, pozneje s Sovjetsko zvezo. Eden najslavnejših Gruzijcev je Josip Džugašvili, svetu bolj znan pod imenom Stalin, ki pa svoji domovini ni izkazoval nobenih posebnih privilegijev. Gruzijci se zato kar ne morejo odločiti ali naj bodo na tega slavnega, a kontroverznega moža ponosni ali pa naj ga pometejo v muzej.
Ne boj, mesarsko klanje!
V novejši zgodovini sta ime Gruzije v svet ponesli Južna Osetija in Abhazija. Je že tako, da se v svetovne novice najlažje pride z vojnami in grozodejstvi. Ti pokrajini uradno sicer pripadata Gruziji, a Gruzijcev tam ne boste našli. Mnogi so izgubili življenja in tisoči so bili kot begunci primorani zapustiti svoje domove.
“Izguba Abhazije nas zelo boli. Zakaj nas ne marajo?
Najvišji vrh Škara
Vedno so bili del Gruzije. To so zakuhali Rusi, da so se lahko polastili tega lepega obalnega koščka zemlje. Pod njihovo oblastjo jim bo veliko huje,” meni Nato, dekle, rojeno v Abhaziji. In nadaljuje: “Ne gre za sovraštvo. Meni so ubili očeta, pa jih ne sovražim. Obe strani sta utrpeli izgube. Storjene so bile napake, a zdaj jih skušamo popraviti. Upam, da bodo to uvideli in se vrnili pod naše okrilje.”
Ne glede na razplet pa je Gruzija s temi vojnami veliko izgubila. Prehod iz socializma v vrtinec tržnega gospodarstva je bil težak za vse nove demokracije, vojne in njihove posledice pa so Gruzijo še dodatno upočasnile. To je tudi eden od razlogov za revščino. Po statističnih ocenah je standard Gruzijcev približno petkrat nižji od našega.
Od kod lepote tvoje?
Človek ima v Gruziji včasih občutek, da stari časi kar nočejo zapustiti dežele na južni strani Kavkaza, a v zadnjih letih sta modernizacija in žal tudi amerikanizacija odločno zakorakali tudi po gruzijskih tleh. Stari del Tbilisija je čaroben. 1500-letno zgodovino so prepletli s sodobnostjo.
Nočni Tbilisi
Na socialistične čase pa spominja kakšna natakarica, ki ob prihodu gosta trpeče zavzdihne: Oh, ravno tebe mi je bilo treba, zdaj moram pa delati. Gruzija ima tudi bogato kulturno dediščino, a včasih se zdi, da je prišlekom noče razkazati. Ne znajo se pohvaliti z njo, saj zanje samohvala ni spodobna. Tudi sicer jim manjka podjetnosti. Večina le čaka, da jim dobra služba pade v naročje. “Bomo morali Migrelci kaj storiti na tem področju,” pravi Giorgi, študent mednarodnih odnosov. Migrelci iz zahodne pokrajine Samagrelo so namreč edini, ki so znani po podjetnosti, večina drugih Gruzijcev je raje zadržana, malodušna, otožna in tarnajoča. “Med desetimi najbogatejšimi Gruzijci je sedem Migrelcev,” mi je še zaupal Giorgi in s tem podkrepil najino površinsko oceno o narodovem blagru.
Mladostna otoznost v Svanetiju
Neizpodbitna lepota Gruzije pa je vsekakor narava. Ta se ne zmeni za spodobnost in se na veliko sama hvali. Mogočni, večno zasneženi pettisočaki Visokega Kavkaza so obdani z odročnimi dolinami, širnimi gozdovi, deročimi rekami in vasmi, do katerih vodijo le vijugaste, mnogokrat v pobočja hribov vklesane ceste. Tam ljudje že tisočletja živijo daleč od civilizacije, gospodarji na svoji zemlji. Še danes se ti svojeglavi hribovci ne uklanjajo nikomur, ne vladi, ne bogatašem, ne turistom.
Gorovje Malega Kavkaza je drugačno, vulkanskega nastanka, z visokimi planotami, utrdbami, ki so varovale popotnike in trgovce, skrivnimi mesti, izklesanimi v skalo, ter vrelci mineralne vode, ki iz globin sili na površje. Tu je že v zgodovini potekala meja, zato so bili ti kraji bolj redko naseljeni. In ker so jih zanemarjali tudi pozneje in jih še danes, so zaradi slabih prometnih povezav ostali odmaknjeni. Redki popotniki in pohodniki lahko tu v lepih razgledih najdejo svoj mir. Vmes, med obema gorstvoma, je na eni strani prostrana rodovitna nižina s polji, sadovnjaki in nasadi čajevca, ki se konča s črnomorsko obalo. Poleti se tu temperature redno dvigujejo nad 40 stopinj Celzija, a rastje ohranja svoje živahne barve, saj se vlaga približa 100 odstotkom. Na drugi strani pa je hribovit svet vinogradov. Več kot štiristo različnih sort vinskih trt poznajo in Gruzija velja za domovino vinogradništva. Danes skušajo ohraniti starodavne postopke proizvodnje vina v velikanskih lončenih amforah, imenovanih kvevri. Tudi večtisočletno tradicijo “nazdravljalca” so ohranili. Na zabavah tako vedno izberejo nekoga zabavnega in v dobri pivski kondiciji, ki ves čas skrbi za dobro počutje izbrane družbe.
Pa še to
Na tržnici v Kutaisuju je neka gospa opazovala našo malo skupino, ki se je s fotoaparati podala v lov za utrinki vrveža. Turistov tam niso ravno vajeni.
“Od kod so?” je vprašala mojo gruzijsko prijateljico Nato.
“Iz Slovenije,” ji na kratko pojasni.
“Hm, kje je to? Je to Češkoslovaška?”
Nato je vsa zgrožena nad njeno nevednostjo sicer zelo prijazni gospe začela pojasnjevati, kje leži Slovenija, da je bila včasih del Jugoslavije … Gospa pa še vedno ni točno vedela, kam bi nas dala, in Nato je bila vse bolj ogorčena.
Pa ji gospa prostodušno odgovori: “Daj no, prepričana sem, da tudi ti ljudje niso točno vedeli, kje je Gruzija, dokler se niso odločili priti sem.”
Pa saj je imela kar prav, mar ne?
Nina Slamnik za časopis Dnevnik, priloga Prosti čas
Z mislijo »Gremo na Šrilanko!« se je pričelo naše potovanje že kar nekaj časa nazaj. Od vesele misli pa smo hitro prišli do kupa dilem in vprašanj. Tudi zato, ker sva si z možem želela, da gremo na počitnice vsi skupaj, vsa naša mala družinica, saj je to čas druženja in dragocenega skupnega časa. In takšno tehtanje in razglabljanje v dvoje, pa potem vsak zase, kaj hitro odkrije mnoge strahove in vprašanja, zazeva razdvojenost med željo po potovanju in odgovornostjo oziroma neodgovornostjo »vleči« tako daleč tako majhne otroke (dve in pol in štiri in pol let).
Najprej sva se morala pomiriti pri sebi in odpraviti svoje strahove, da sva se potem lahko soočila z očitki iz najine okolice. Zbirala sva informacije in hvala potrpežljivim vodnicam, ki so vedno znova odgovarjale na včasih že malo hecna vprašanja. Hecna so sedaj, ko smo deželo že obiskali, ko pa si negotov, se ti zdi, da je tudi okoli tebe vse negotovo. Tako sva zbirala informacije in pogum,
Ocean, pesek, morje
volja pa je bila vsak dan močnejša. In kmalu je vse preraslo v eno samo veselo pričakovanje, ki sva ga delila z otrokoma in ju počasi pripravljala na pot.
Napetost se je stopnjevala do trenutka, ko smo se končno odpeljali proti letališču v Benetkah: »Ej, mami a je to že Šrilanka, ko je tako toplo tukaj?«
»Vse bo dobro« si govorim, »vse bo v redu…«
Nenehna otroška vprašanja in zanimanje za okolico in dogajanje so me počasi prisilili, da sem pustila misli in tuhtanje ob strani, postala sem aktivna sedaj, v tem trenutku. Z možem tekava vsak za enim otrokom in končno pridemo na letalo. Toliko je novega in toliko vprašanj in kar naenkrat se malčka stisneta k nama, umirita in zaspita. Ja, letalski sedeži so za takšne mucke kar udobni.
Ko nas je na letališču v Kolombu objel vroč vlažen zrak, je bil to pravi šok, težko sem se sprostila ob prvem stiku z drugačno klimo in drugačno kulturo in se prepustila dogajanju. Ko sta se otroka namestila na avtobusu in umirjeno opazovala okolico, sem vsakih pet minut spraševala, če sta dobro, če… vse dokler nisem dobila tuš, ko mi je štiriletnik rekel, da naj že neham in bom malo tiho, da gleda ven in posluša vodnico… Pogledam moža, ki se mi nasmehne, ja če bi mi to rekel on, bi ga nekam poslala, tako pa moram priznati, da ima prav. Drugačno okolje je bolj vrglo s tira mene, kot otroka.
In tako sem se počasi umirila in pričela samo opazovati pokrajino okrog sebe in poslušati razlage naše vodnice. Pričela sem verjeti, da se imamo lahko lepo in veliko doživimo, da ne bomo ovirali skupine, temveč prispevali k skupinski dinamiki. In resnično so z vsakim kilometrom naše poti počasi odpadali tudi strahovi. Pokrajina okoli nas je nudila toliko zanimivosti: neverjetna drevesa, opice ob cesti; da ni bilo časa za dolgčas. Tudi skrb za to, kaj bosta otroka jedla, se je kmalu izkazala za nepotrebno, saj je bila v vseh hotelih velika izbira, in neverjetno: »Tudi trgovine imajo!« Tako je šel »čokolino bolj z nami na izlet«, kot da ga bi resnično potrebovali, lahko bi rekli bolj zaradi mame kot otrok.
Pričelo se je naše nepozabno odkrivanje Šrilanke. Skupaj smo gledali skozi okno in se čudili zanimivim rastlinam in mlajša je kaj kmalu spoznala, da veliko govorimo o Budi in čaju, tako smo težko spregledali kakšen kip, ne da bi zavpila: »Mami, glej, Buda!« in ko se je avtobus ustavil: »Zdaj pa na čaj.« Avtobusna vožnja je bila včasih naporna, toda kmalu sta ugotovila, še posebej mlajša, da je ta čas dobro izkoristiti za spanec. Izlet na Sigirijo je bil za nas »odkrivanje džungle«, ježa na slonih je bila za oba moža prava odprava v divjino…vsi skupaj smo uživali v okušanju neverjetnih in nepoznanih sadežev, ob ostankih templjev sva z možem včasih prav presenečeno obstala ob neverjetnih otroških vprašanjih. Kmalu smo obvladali nakupovanje sadja, barantanje s trgovci in vožnjo s tuk tuki… no odganjanje trgovcev je delalo več preglavic meni kot otrokom.
Oliver in plezalke
Stik z domačini je imel zaradi otrok povsem nove razsežnosti in že tako prijazni domačini so se ob otrocih še bolj raznežili, vsi bi ju božali, se malo pogovarjali, povedali, koliko otrok imajo sami, koliko so stari… Prav zabavali smo se, ko sta se otroka tako dobro menila v slovenščini in z nasmehi.
Bolj ko smo se pomikali proti jugu, bolj sproščeno je bilo. Bližali smo se oceanu, ribičem na kolih, čolnom in valovom… Tekanje po peščeni plaži: »To je carsko!«
S pomočjo vodnice in lokalnega vodnika smo se vse bolj spletali z deželo in tudi s sopotniki.
Prijetno potovanje ni naredila samo dežela, ampak cela skupina, skupina simpatičnih, prijaznih in strpnih ljudi. Seveda je imel za oba otroka poseben pomen in čar tudi deset letni sopotnik, ki jima je služil kot vzor in včasih tudi spodbuda.
Morda z možem res nisva slišala vseh razlag, ker smo tedaj ravno opazovali opice pri igri, morda sva spregledala kakšno tempeljsko fresko, ker smo se fotografirali z domačini… Otroška spontanost in radovednost nama je pokazala marsikaj, kar sama ne bi opazila ali bi šlo mimo naju, ker ne bi posvečala pozornosti.
Ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da je bil vsak strah odveč, le pozornost in zdrava skrb sta potrebna. Toda tega ne moreš vedeti doma, kajti šele ko se sprostiš, šele ko stopiš v stik z deželo, vidiš, da je vse ok, da otroci uživajo in niso preplašeni in zmedeni zaradi novosti in verjetno ne bodo dobili malarije, hepatitisa, stekline, eksotične bakterije… in zapreš oči in uživaš. In ko naslednjič odpreš oči, si že na letališču in na poti domov… s polno torbo spominov in ogromnim številom čudovitih fotografij.
Marjeta
Casablanca, mesto z najbolj skrivnostnim in romantičnim imenom, maročani poznajo kot umazano, zanemarjeno, kriminala polno pristaniško mesto. Njene številke so impresivne: število prebivalcev v centru mesta 3 milione, tu je 50% celotnega maroškega gospodarstva, je tudi največje pristanišče v severni Afriki,… a ob obisku se vedno vprašamo, kje se ves ta uspeh skriva. Ob obisku Casablanca nudi le hitre poglede na svoje lepše soseske. Nikjer na maroških tleh niso socialne razlike tako obupno ogromne, kot prav tukaj.
Casablanca je razvita in moderna, a po drugi strani tudi najbolj zanemarjena in revna. V mestu so konec lanskega leta odprli največji nakupovalni center v celotni Afriki (ki obsega neverjetnih 250.000 kvadratnih metrov nakupovalnih površin svetovno najbolj priznanih modnih in kozmetičnih znamk in se v svojem centru ponaša z milion litrov velikim akvarijem tropskih morskih rib), v gradnji pa sta še dva velika projekta- Marina, ki bo hkrati tudi velik turistični kompleks in sodobni tramvaj, ki naj bi bil dokončan decembra 2012. Casablanca po skoraj stoletju spet postaja mesto luksuza, medtem ko naj bi po nekaterih podatkih več kot pol miliona prebivalcev živelo v kar 445 revnih četrtih, imenovanih bidonville, kjer osnovno elektriko za preživetje kradejo iz zvitkov neštetih dolžin električnih kablov kar iz ulice. Ti ogromni bidonvilli ponekod nimajo niti vode, ne sanitarij, iz njihovih zanemarjenih in na pol razpadlih bivališč, ki še najbolj spominjajo na pasje ute, pa prihaja ogromno število res revnih ljudi, ki so za svoje preživetje pripravljeni krasti, preprodajati drogo in tudi ubijati… pač po potrebi. V takih razmerah v Casablanci živi okoli 90.000 gospodinjstev.
Ni novost, da velika mesta vedno bolj izkoriščajo svoje obale in Casa (kot ji pravijo Maročani v vsakdanjem govoru) je s temi projekti začela šele pred nekaj leti.
Maroški vrtiljak kontrastov
Takrat so začeli s preurejanjem nabrežja imenovanega Ain Diab in danes se ob vikendih zvečer njegova obala napolni s Casai (prebivalci Casablance). Množica številčno spominja na en velik in uspešen glasbeni koncert v Evropi. Ne le zaradi hrupa in glasne glasbe iz vsakega avtomobila, ampak tudi zato, ker pri nas le na glasbenih koncertih vidimo tako veliko množico. Če greš v soboto zvečer ven, sta v Casi dve lokaciji vredni obiska- Ain Diab ali center mesta, ki pa žal vedno bolj spominja na zapuščene ulice kakšnega slovenskega mesta.
Ves živelj se seli v okolice nakupovalnih centrov tudi v Maroku in lansko leto decembra so maročanom ponudili največjega in najlepšega, kar jih je najti v Afriki. Nakupovalni center je oddaljen od mesta kakšnih dobrih 20 kilometrov predvsem zaradi svoje ogromne površine, ki jo pokriva in je v mestu ni bilo zadosti. Sedaj se Casai s svojimi luksuznimi avtomobili pripeljejo v garaže Morocco Malla in tam preživljajo svoje nakupovalne ure (…in ure). Ko so utrujeni od preštevanja denarja in naveličani pomerjanja oblačil v prestižnih Galleries Lafayette ali Diorjevih sobanah, si oči spočijejo ob ogromnem akvariju v sredini te tronadstropne stavbe (v katerem se lahko z inštruktorjem tudi potapljajo) ali ob glasbenem vodnjaku, ki na svojih 200m dolžine nudi prijeten občutek »narave«. In ko se center zapre, se napolnijo dvorane 3D kina v sosednji stavbi.
Velika večina tistih, ki se v Casi ustavijo za le ed dan, iz nje odide skrajno razočaranih. Poleg ogromne mošeje, ki jo je postavil prejšnji kralj in enega res lepega in enega čisto brezveznega trga, mesto obiskovalcu nudi le malo. V enem dopoldnevu (kolikor ponavadi traja turistični obisk), človek vidi le eno: umazanijo. Kot že rečeno, je ves luksuz in dragotije mesto skrilo daleč na obronke. Najbližje njenemu ugledu bogatega mesta je le med (trenutno še) skrajno revnimi hišami iz morja rastoča mošeja Hasana II. S tem projektom je bivši kralj Hasan II. postavil Casablanco na turistični zemljevid sveta in nekaj časa se je zdelo, da bo ostala čisto osamljena, sedaj pa mestne oblasti kažejo nove ideje in plane za ureditev v mestu najbolj zaželjenih površin- tistih na nabrežjih Atlantika. V bližini mošeje in nedaleč od industrijskega pristanišča so začeli z gradnjo marine, ki bo stala okoli 500 milionov evrov, v centru mesta pa se že opazi na novo tlakovane ulice po katerih bo že konec leta vozil tramvaj. Mesto se počasi začenja (tudi na ven) kazati kot središče biznisa in maroškega gospodarstva. Do sedaj največji korak h ureditvi centra mesta so napravili Francozi, ki so si (v času svoje kolonizacije) Casablanco izbrali za glavno pristanišče Maroka. Takrat so center pozidali s čudovitimi art decojevskimi stavbami in ulicami, ki so vodile k najlepšemu trgu (danes poimenovanem po prvem maroškem kralju, Mohamedu V.). Ko so Francozi pre-pustili Maroko v neodvisnost, je mesto ostalo približno tam, kjer so ga pustili. Vse do današnjih dni, se zdi, da je videlo le malo načrtovanih urbanističnih posegov in je bilo prepuščeno predvsem enemu- propadanju vsega, kar so za seboj pustili evropejci. Sedaj pa izgleda, da se tudi za Caso začenja nova doba. Njen v centru trenutno najvidnejši premik k sodobnosti je plan 30km linije tramvaja. Maročani so skeptični, saj so videli težave s podobnim projektom že v Rabatu (ki ima polovico manj prebivalcev). Promet v Rabatu se je z novim tramvajem zelo zakompliciral, ker ulice mesta niso primerno široke in po mnenju mnogih naj bi se v Casi zgodilo podobno.
Tramvaj, ki bo vozil vse od centra do periferije, bo povezal oba maroška (in tudi mestna) ekstrema. Od umazanih bulevarjev in ulic centra mesta, preko zanemarjenih ulic nekdanje francoske pozidave, pa vse do bivanjsko najbolj nemogočih naselij predmestij, bosta vozili dve liniji, ki se bosta srečali v tlorisu v obliki črke Y. Upati je, da bodo ob polaganju tramvajskih tračnic, mestni veljaki kdaj pogledali tudi v fasade propadajočih hiš, ki si takšne usode ne zaslužijo. Francozi so postavili in okrasili številne res lepe hiše v centru mesta, ki pa jih danes obiskovalec komaj opazi nad vso umazanijo in smradom propadajočih ulic. Upajmo, da bodo čim prej opazili, da nima mesto le obale in neizkoriščenih potencialov ob Atlantiku, ampak bi lahko že samo s prenovo hiš iz prejšnjega stoletja, turistu in obiskovalcu povrnili veselje do obiska. Mesto ekstremno bogatih in ekstremno revnih maročanov pač kaže značilnosti sodobne arabske družbe- zelo veliko vsega in zelo malo povprečnega!
Alja Mravljak
Oskarjevci, pozdravljeni!
Žal na okroglo mizo oz. pogovor ne morem priti, ker na srečanje prihajam v soboto.
Kar pa se tiče strategije agencije Oskar v naprej bi poudarila, da naj ostane verodostojna kot do sedaj. Vodniki naj bodo več kot vodniki, s posluhom za več stvari hkrati; v potovanja naj vnašajo svoje detajle, da bodo drugačna od drugih.
Tu in tam pogledam tudi v vsebino potovanja drugih agencij. Vse bolj spoznavam, da je edino agencija Oskar tista, ki jo skrbi njen odnos do potnikov, njen razvoj, 
vlaga v vodiče in na potovanjih veliko več daje kot zapiše. Zato se večina nas vrača v agencijo Oskar, ker smo dejansko v njej doma.
Potovanja ne delajo samo vodniki, temveč tudi osebje na šalterju. Pomembna je korektnost in verodostojnost vseh sodelujočih v verigi, od pridobitve kandidata za potovanje do realizacije potovanja. Nisem sama, ki se na potovanja z agencijo Oskar vračam pogosto; poznam sopotnike, s katerimi se redno srečujemo na njenih potovanjih.
Bistveno v strategiji agencije je, da je poudarek na doživetjih in ne le na suhoparnem podajanju podatkov, od katerih itak v glavi ostane majhen procent. Le doživetja štejejo!
Agencija Oskar je prepoznavna, vodiči, katere poznam, so drugačni od drugih vodičev (izobraženi za delo z ljudmi) in imajo na potovanjih do vseh enak odnos. Najhujše je, če si na potovanju samo številka. Da se na dolgih potovanjih v busih ne poskrbi za dogajanje…(kaki vic, anekdoto, glasbo) tudi to je najhujše, če nisi animiran, skratka vsak čas od …. do ure mora biti zapolnjen.
Doslej (21 krat) sem bila priča, da je to uspevalo.
Pa oprostite, da sem se razpisala, napisala sem pač to, kar čutim. Lepo bodite in še naprej ustvarjajte agencijo, s tem, ko ste nas pozvali za okroglo mizo, vidimo, da vam je naše mnenje pomembno.
Cilka Vogrin
Kitajska – daljna, vzvišena, mistična, stara in moderna. Pravi svet v malem in svet neštetih kontrastov. Odleti tja za 399 EUR (takse vključene) – 11- 28. maj – Benetke-Peking-Šanghaj-Benetke. Kdor prvi pokliče, prvi LETI!:) Velja do 26. aprila 2012.
Fotogravije: Marijana Panić
Najprej prestavimo čas
Nekoč je obstajal velik rajski otok, ki se je milijone let razvijal v svoji izolaciji nekje v Indijskem oceanu. Bil je to otok s pisanim rastlinjem vseh mogočih oblik in velikosti in še bolj pisanim živalskim svetom, prav tako vseh mogočih oblik in velikosti. 
Ta otok je takšen obstajal vse do pred prbl. 2000 leti, ko se je na njem izkrcala prva skupina naseljencev, znanih pod strokovnim imenom homo sapiens, ostala in ga spremenila za vedno. Mu dodala prav poseben pečat in skozi leta ustvarila današnji Madagaskar. Prebivalcem Madagaskarja danes rečemo Malgaši. Prišli so iz mnogo različnih smeri in si na tem velikem, zelo posebnem otoku ustvarili novo življenje ter pisali svojo zgodbo ponovno od začetka. Nastala je nova kultura, pravzaprav kulturna mešanica 18-tih različnih ljudstev, ki danes žive na Madagaskarju. Navad je veliko, raznolikih obrazov prav tako. Sama zunanja podoba otoka in arhitektura se menjata skupaj z ljudstvi. Ko stopimo iz letališča v Antananarivu na začetku naše dogodivščine v deželi Malgašev, najprej uskladimo ure. Resnično se za kanček prestavi čas, bolj pomemben pa je premik na splošno Malgaško dojemanje časa. Od zdaj naprej bo vse mora-mora! To pomeni počasi-počasi. Seveda, kaj pa drugega. Točnost, natančnost, vedeti koliko je ura,… Vse to je na Madagaskarju postranskega pomena, kar smo tekom potovanja velikokrat ugotovili. Dan traja od sončnega vzhoda do zahoda in se nadaljuje tudi kako urico ali dve v noč. To je tisto, kar nam da narava in kar imamo, da izkoristimo! Komaj čakamo, smo si rekli in odgovor na vsako naglico je bil od začetka naprej mora-mora.
Madame, madame: mufu, orange, samosa?
Zgodovina Madagaskarja je precej skrivnostna. Vseh 2000 let človeške prisotnosti na otoku ni pustilo veliko virov in pečatov. Eno obdobje med mnogimi pa je le-teh pustilo mnogo.
To je obdobje francoske kolonizacije otoka. Še danes je francoski jezik poleg malgaškega daleč najbolj razširjen tuji jezik in skoraj vsakdo zna vsaj besedico ali dve francosko. In hrana! Eden od poudarkov potovanja po Madagaskarju je definitivno izvrstna kulinarika, kateri se skoraj vsak popotnik čudi skoraj vsak dan! Seveda gre vedno lepo po vrsti. Predjed, glavna jed in sladica. Večina restavracij pripravlja dnevne menije, vsak dan različne in takšnih sestavin, da bi se lahko kosali s svetovno znanimi kuharji in restavracijami. Skoraj vsak dan smo ob večerji ostali odprtih ust, koliko je to dobrih idej in nenavadnih kombinacij, ki pričarajo včasih skorajda nezemeljske okuse. Si predstavljate poparjeno špinačo, na njej pa topel sir camembert? Slavne francoske potage juhice, zmlete iz vse mogoče zanimive lokalne zelenjave? Paštetke iz svežih morskih sadežev? Ob fileju sveže ribe v vanilijevi omaki pa smo dejansko ostali brez besed. 
Lepo je potovati, še lepše pa, ko gre ljubezen do dežele dejansko takole skozi želodec. Seveda ne manjka tudi domačih poslastic z ulice in preprostih malgaških stojnic. Na vseh obcestnih postojankah ponujajo vse mogoče. Samosa (indijskega izvora) gre z roko v roki z mufujem (afriški prigrizek). Ob kokosovih palmah sladkanje s kokosovimi piškotki in seveda večno dobro, sočno, aromatično tropsko sadje. Ko si rečeš takole preko dneva, kaj ko bi snedli kakšen ananas? Dva, tri,… In domača jabolka sredi hribov, dišeče jagode in sveže grozdje. Poleg vse eksotike se človek razveseli tudi teh znanih, a tukaj drugačnih in prav tako zanimivih okusov. Ne gre brez tiste pike na i oz. sladice po izjemni hrani. Tiste sveže pripravljene so fantastične. Obstajajo pa na Madagaskarju tudi prave čokoladnice. Kot bi padle z nekega drugega sveta. In s toliko različnimi pralineji, da jih ne moreš dati vseh v najmanjšo darilno škatlo. Preverjeno, tudi ljubezen do dežele očitno gre skozi želodec. Kajti prav vsak dan na Madagaskarju smo se veselili vsega tistega dobrega, ki nas je pričakalo na krožniku. Ali pa na pladnjih obcestnih prodajalcev, na naključni stojnici in klimatizirani čokoladnici!
Otok mnogih različnih obrazov
Na Madagaskarju si tudi dva potovalna dneva med sabo nista podobna. Izvzamemo lahko le tiste počitniške dni ob morju, pri katerih smo še kako veseli, 
da so si podobni! Potovanje iz prestolnice Tane vodi proti jugo – zahodu in v mnogih kilometrih prečka kar nekaj raznolikih pokrajin, ljudstev, flore in favne. Včasih se vprašaš, če si sploh še na istem otoku. Pojem otok je sicer težko ponotranjiti, ker je Madagaskar tako velik (za skoraj 29 naših Slovenij), a kljub vsemu. Na začetku so tu hribčki in visoke gorske hiške ter ljudje azijskega porekla. Potem kratek skok v tropski deženi gozd med prve lemurje, te znane primate z Madagaskarja in v pravo tropsko vlago. Že so tukaj spektakularni kanjoni z novimi vrstami lemurjev in popolnoma drugačnim rastlinjem. Tudi obrazi se vztrajno spreminjajo s prevoženimi kilometri. Bolj ko greš proti zahodu, bolj so afriški. Ko se cesta spušča proti jugu, srečamo nahajališča dragih kamnov, ki spominjajo na pravi divji zahod. Še več različnih vrst lemurjev in v bližini morja končno tudi pravi, skrajno nenavadni in posebni baobabi. Oblike teh dreves so enostavno skoraj nezemeljske in tudi sama pokrajina ob zahodni obali otoka, ki gleda na Mozambik, je na čase skoraj nezemeljska. Vesoljski trnov gozd in sipine ob morju, fenomenalna svetloba ob sončnem zahodu… Temu sledi skok čez cel otok in ponovno drugačnost vzhodne obale. Od rek, največjih med vsemi vrstami lemurjev, mnogih odmaknjenih vasic, do belih obal in toplega tropskega morja ter pisanega podvodnega sveta.
Oh ta mora-mora oz. noro dober čas
Ko smo počitnikovali
na otočku Nosy Natto, smo zbirali vtise z našega potovanja in ugotovili, da jih je skorajda neskončno. Se spomniš tistega dne, ko smo srečali Pedra Opeko, mi reče sopotnica. Seveda se in zdi se mi, kot da je že vsaj en mesec nazaj. Pa sta minila le dva tedna. To je čas, ki teče po malgaško, mora-mora, a se zgodi tako veliko, da bi lahko zapolnili večkrat toliko, kot je v resnici minilo! In ko smo se poslavljali od Madagaskarja, je naš let proti Parizu zamujal. Še ena ura čakanja? Ah kje, mora-mora, kako lepo v bistvu, še dovolj bo časa, da bomo kakšno rekli in si privoščili še košček domače čokolade!
Ajda Šter
Lani julija smo s skupino na vlaku srečali razposajene tamilske učence, ki so šli na enodnevno ekskurzijo. Peljali smo se na relaciji med Nuwaro Eliyo in Ello, torej na območju višinske Šrilanke, kjer so čajni nasadi vsepovsod, kamor seže pogled. Res je, da smo sedeli v
tretjem razredu vlaka na trdih lesenih klopcah, ker druge možnosti ni bilo, a to prav nikogar ni motilo. Zaradi veselih nasmejanih obrazov tamilskih učencev, ki so neprestano peli pesmi in tolkli po improviziranih ‘bobnih’, je vožnja minila kot bi mignil.
Med vožnjo smo se z otroci in njihovimi učitelji malo bolj spoznali, se fotografirali, eden drugemu smo bili silno zanimivi. Kmalu smo že skupaj sedeli, peli, jedli, si izmenjavali naslove… Z otroki je šel na izlet tudi njihov podravnatelj, s katerim sva se lokalni vodnik Lal in jaz zapletla v pogovor. Podravnatelj naju je povabil na njihovo šolo, da jih kdaj obiščeva s kakšno skupino in da tako skupaj preživimo nekaj uric. Z Lalom sva obljubila, da jih nekoč res obiščeva. In res sva te učence oba želela še enkrat videti ter jim dati naše skupne fotografije.
Na potepanjih po Šrilanki z Lalom vedno organizirava obisk kakšne izmed lokalnih šol. Izbirava šole, ki jih obiskujejo otroci iz revnejših družin. 
Običajno s skupinami obiščemo šole na višinski Šrilanki. Gre za podeželske šole plantažnih Tamilcev, ali pa preproste mešane šole. To so posebni obiski, izven rednega potovalnega programa. To so zelo čustvena doživetja, ki vsakemu od nas za vedno ostanejo v spominu.
Nekako se ne spodobi priti na obisk praznih rok, zato s skupinami skupaj zberemo nekaj denarja in gremo za zbran znesek kupiti različne potrebščine za otroke. Vsi prispevamo nekaj cekinov - potniki, lokalni vodnik, voznik avtobusa in njegov pomočnik, jaz in naša agencija, včasih kaj malega doda celo trgovina, kjer kupimo šolske potrebščine. Otrokom kupimo zvezke, 
svinčnike, radirke in šilčke. Če ostane kaj drobiža pa še kakšne bombone, tega so otroci vedno najbolj veseli. In nato gremo na obisk šole. Učenci so veseli daril in obiska, učitelji pa presenečeni, da je kdo sploh pripravljen kaj dati otrokom in zato le opazujejo in se nam ob koncu obiska še in še zahvaljujejo.
In če se zdaj vrnem nazaj na vožnjo z vlakom v Ello in k razposajenim tamilskim otrokom, ki smo jih srečali. Dolgo časa sva z Lalom iskala dotično šolo a po šestih mesecih sva jo le našla. Vedno, ko sva klicala v različne šole na območju od koder so bili učenci z vlaka, so nama ravnatelji na oni strani telefona zagotavljali, da sva poklicala prav, da so oni šola, ki jo iščeva. Šole si pač želijo takšnih obiskov, kot jih izvajava z Lalom. A vedno znova sva bila razočarana, ker otroci niso bili tisti, ki sva jih iskala. Saj so bili tudi ti obiski izjemno prijetni, a vedno bolj sva želela najti ‘otroke z vlaka’.
Konec decembra sem z novoletno skupino znova prišla na Šrilanko. Komaj smo s potniki ob prihodu na otok zapustili letališko stavbo, 
mi je Lal ves vzhičen dejal: ”Nina, mislim, da sem našel otroke. Mislim, da sva končno našla pravo šolo. S to skupino ji bomo šli obiskat.” Sama se nisem želela tako veseliti, saj sva že prej z Lalom dostikrat mislila, da sva našla pravo šolo, pa temu ni bilo tako. Svoje misli sem pojasnila tudi Lalu, a me je prepričeval še naprej in pojasneval, da je prek telefona govoril s podravnateljem, ki se naju je obeh spomnil iz skupnega pogovora na vlaku, skupine in celotnega dogodka.
Ko smo prišli na območje Nuware Eliye, smo si vzeli čas za obisk šole. Potnikom sem povedala zgodbo o dolgotrajnem iskanju ‘učencev z vlaka’ in vsi skupaj smo upali, da smo tokrat le našli pravo šolo. Z avtobusom smo se pripeljali do šolske stavbe, vzeli smo vrečke z zvezki in ostalimi potrebščinami in se vsi skupaj odpravili proti učilnicam. Otroci so bili obveščeni o našem obisku, pritekli so iz učilnic in nas veselo pozdravljali. Nato opazim dve deklici, ki me zvedavo gledata. Pristopili sta do mene in mi z iskricami v očeh dejali: ”Spomniva se te. Ti si vodnica turistov iz vlaka. Na sebi si imela rdečo jopico. Vsi smo se peljali v Ello.”
Svojih takratnih občutkov še zdaj ne
znam prav dobro opisati. Ne vem zakaj mi je toliko pomenilo, da znova srečam te otroke, a srečala sem jih. Obrnila sem se okoli sebe, iskala Lala in videla, da se je pogovarjal s podravnateljem šole. Bil je isti gospod, s katerim smo govorili na vlaku. Šla sem do njiju in vsi trije s solzami v očeh si sežemo v roke. Zakaj nam je vsem toliko pomenilo, da se znova srečamo, ne znam pojasnit. Prav tako ne vem, zakaj si nismo že takoj na vlaku izmenjali telefonskih številk. Ne glede na vse, vsi smo bili veseli, da smo se znova videli. Otroci so za nas pripravili posebno glasbeno predstavo. Spet smo peli in plesali, gledali smo fotografije, ki so nastale na vlaku. Učencem smo razdelili naša darila, oni pa so nam v zameno dali sveže mange. Veselje vsakega izmed nas je bilo izjemno.
Mislim, da se bom na to šolo znova kmalu vrnila s kakšno od naših naslednjih skupin. Potnik Željko me je namreč poslal fotografije iz minulega dogodka, katere bom z veseljem dostavila. Ko bom spet med temi srčnimi otroki, pa se vam oglasim. Vam bomo poslali kakšno lepo razglednicoJ
Nina Mavrič