Moj zadnji dan v Sani

Mrzel popoldan na Brniku in vprašanje: »Oskar?« »Ja, Oskar – Turčija«. Izmenjamo nasmeške, se na hitro predstavimo, zraven vsega pa dobimo še darilo, popotniški dnevnik, razglednice in prve in informacije o državi v katero se odpravljamo.

Naša malo skupinico je po pristanku v Istanbulu pričakal lokalni vodnik. Na poti do hotela nam je na hitro natresel še nekaj nasvetov. Ovčice tako prepuščene same sebi smo se takoj odpravile na večerjo. Našli smo eno oštarijo, kjer so sedeli sami Turki in sklenili da bo za nas prava. Pogumno smo naročili specialiteto šefa kuhinje, ki se je pokazala za zelo fino. Na mizo je prišla v lončeni posodi, bili pa so jajčevci z ovčetino in govedino v paradižnikovi omaki posuti s sirom in se enkrat zapečeni. Ful smo navalili, šef kuhinje pa je bil tako zadovoljen z našim apetitom, da nas je prišel slikat.

Zatem smo se odpravili na Taksim to je trg kamor se pride vsak večer pokazat pol Istanbula. Gneča je nepopisna, vozi tramvaj z živo muziko, hrane, pijače in dobe volje je v izobilju.

Zjutraj smo srečali našo vodičko Ano Marijo, ki nas je takoj popeljala na intenzivne oglede znamenitosti. Že ob 9. uri zjutraj je termometer kazal 39 stopinj. V lahnem drncu smo si ogledali Istanbul, se najedli in se že okoli 16. ure popoldan z našim avtobusom odpravili v naslednji kraj, Afyon. Nasa Ana Marija ima tako prijeten glas, da smo ob opisu zgodovine Turčije na poti iz Istanbula na avtobusu vsi zaspali kot ubiti. V naslednji hotel smo prišli pozno zvečer in takoj se je pokazala turška gostoljubnost. Zaželeli smo si pivo, ki ga v hotelu niso imeli (muslimanska država pač) ampak receptor se je takoj z motorjem odpravil v trgovino in nam prinesel mrzlo pivo. Pravo olajšanje.

Takoj zjutraj nas je Ana Marija gnala na ogled Črne trdnjave (samo 700 zelo visokih stopnic) pri temperaturi, ki je bila blizu 40 stopinj. Ogledali smo si se tipično osmansko hiško, spili šerbet, pa nazaj v avtobus.

Ana Marija in lokalni vodič Janez (Mustafa) sta nam podelila turška imena z nalogo, da sami ugotovimo kaj pomenijo. Naša ekipa se tako zdaj imenuje: Şirin, Leya, Tayfun, Mehtab, Huseyn, Dilek, Tuana, Fatih, Sybel in Hülya. Turško ime naše vodičke je Duygu, slovensko ime našega šoferja pa Srečko.

Prispemo v Pamukkale in čeljust nam pade na kolena, res taksne kot na sliki. Po kratki siesti se odpravimo na ogled nekropole v Hierapolisu, se vržemo v šampanjsko kopel in se takole čisto pomlajeni odpravimo med ponvice. Sonce zahaja, mi pa si damo duška s slikanjem.

Naslednji dan je na vrsti Efez, najlepše in najbolje ohranjeno rimsko mesto v Anatoliji, znano po Artemidinem templju.  Škoda le, da so vsi turisti, ki so trenutno v Turčiji sklenili, da si ga bodo ogledali na isti dan kot mi.

Po ogledu Efeza sledi Anina radijska oddaja, ki nas zaziblje v prijeten spanec in že so na vrsti Priene. Naša ekipa v gledališču uprizori starogrško tragedijo z naslovom Rojstvo Atene. Še prej so naši svečeniki žrtvovali Janeza (naš lokalni vodič) bogovom. Doživeli smo stoječe ovacije.

Počasi se pričenjajo trenutki čistega užitka. Naša pot se konča na obali dovolj zgodaj, da se vsi pomečemo v vodo. Kraj Kuşadasi je zelo turističen, zato smo kar zadovoljni, da gremo hitro naprej.

Duygu za nas pripravi presenečenje, ustavimo se v eni vasici, kjer nas takoj obkrožijo tetke, ki prodajajo prte in nakit. Ker je tam tudi razgledna točka, se najprej odpravimo tja, z nami pa seveda cela vas. Kljub prepričevanju, nihče nič ne kupi, zato se ena tetka spomni in nas povabi k sebi domov na čaj, česar smo zelo veseli. Zbašemo se v dnevno sobo, ona pa odide kuhat čaj. Tukaj namreč cele dneve pijemo turški čaj ali pa ayran (slan jogurt). Tačas ko je gospodinja kuhala čaj, je soseda pričela prodajat in ko je naša gostiteljica to videla, je izbruhnil pravi prepir. Po čaju smo potem v miru začeli sklepati posle, pri gospodinji je vsak nekaj kupil, sosede pa so se zunaj kujale, dokler ni gospodinja dovolj prodala, potem so smeli posle sklepati tudi one.

Na pot v Dalyan smo obiskali Apolonovo preročišče v Didimu. Prihodnost je še zmeraj neznanka.  Dalyan leži na obali jezera, zato smo se zvečer vkrcali na ladjico, se ob polnoči okopali v presenetljivo toplem jezeru ter ob vinčku preplesali celo pot nazaj.
Zjutraj smo lahko malo pospali in se ob devetih z ladjico odpravili na želvjo plažo. Vodič povleče po vodi rakovice in že jo vidimo, zelo veliko želvo vrste glavata kareta (kareta kareta). V iskanju hrane se ji kmalu pridruži še druga in uprizorita pravi ples. Sledilo je kopanje v morju. Morje in jezero sta namreč ločena le z ozkim pasom peska. Bili so ravno prav veliki valovi, da smo se do onemoglosti metali v vodo.

Popoldan se z ladjico odpeljemo do blatne kopeli. Skupinsko smo odpujsali v bazen z blatom, drug drugega namazali od glave do pete in se taki pujski posušili na soncu. Gladke koze smo prišli v hotel in se uredili za nargilo. Smo se dimili kot za stavo.

Vsemu temo uživanju je sledil res adrenalinski dan. Začeli smo z mestom duhov. Mesto je tako zapuščeno, da so ga zapustili tudi vsi duhovi. Ni treba povedat, da smo po hribu letali pri kakih 40 stopinjah. Po ayranu smo prijetno osveženi v avtobusu pozaspali po približno 30 sekundah.

Naslednji postanek, prodnata plaža, ki se je uvrstila med 8 najlepših na svetu. Plaža je res lepa, morje prekrasno, ampak sence pa niti za mišjo dlako. Kot kake stare mamke smo se po prihodu iz vode zamotali v karkoli smo že pač imeli. Takšni klošarji smo padli v eno čajnico (te so v Turčiji namenjene le moškim), kjer so nas kar malo ogorčeni gledali, vendar so Turki že zdavnaj obupali nad neotesanostjo zahodnjaških žensk in so nas postregli.
Po kratkem dremežu smo prišli v kanjon Saklikent. Po prečkanju najbolj ledene rečice, kar si jih lahko predstavljate (do tačas, da si prišel čez, si imel noge že v krčih), sem nam je za hip utrnila misel, kaj pa če ne bi … No, na srečo v besednjaku nase vodičke »ne bi« ne obstaja, zato smo nadaljevali. Voda v kanjonu ni bila mrzla in zaradi vročine je tudi ni bilo veliko. Pot nas je vodila po vodi, po blatu, preko kaskad in slapov. Seveda ni čisto nič zavarovana, zato je oživel timski duh, Janez in naši moški, pa so se izkazali za prave kavalirje. Vlekli so nas od zgoraj, porivali od spodaj. Včasih smo bili na vseh štirih, drugič spet do ramen v vodi. Približno na pol poti smo srečali Prašičkove, skupino mladih, ki se je sredi kanjona od glave do pet namazala z blatom. S timskim duhom nam je uspelo priti do konca kanjona, do slapu. Nase tri parčke smo poslali, da so se zlupčkali pod slapom, potem pa hajd nazaj. Nazaj je šlo malo lažje, saj smo se včasih kar dričali in tu pa tam z ta zadnjo zajezili pretok vode. Utrujeni in zadovoljni smo šli še na palačinke. Zvečer pa spet na nargilo. Od samega
adrenalina se nam je se do polnoči kar smejalo.

Vsemu temu razburjenju je sledil prost dan za kopanje in šoping, kar nam je tudi zelo prav prišlo.

Po zelo napornem dnevu počitka, šoping namreč človeka zdela bolj kot kanjon, smo se naslednji dan vkrcali na našo barko. Naš Oskar tim se je preimenoval v Vrečkarjeve oziroma v Migros tim (Migros je veriga supermarketov). Na ladjico nismo mogli nesti kovčkov, zato smo vse spakirali v vrečke.

Naš kapetan nas je zapeljal v prvi zaliv, kjer smo bili vsi takoj v morju. Po eno urnem užitku v vodi, smo pot nadaljevali v naslednji zaliv, kjer se je vse skupaj ponovilo. Naš vrli  kapitan je v tem času skuhal odlično kosilo. Ker se po jedi ne sme plavati, nam je preostalo le sončenje in spanje. Pa samo do naslednjega zaliva, kjer smo bili spet vsi v vodi. Janez nas je naučil turško igro, ki se imenuje OK, ki nas je čisto zasvojila.

Da le ne bi samo lenarili, smo si ogledali potopljeno mesto ob otoku Kekova ter vasico Simena s trdnjavo in plavajočim sarkofagom. Privoščili smo si še najboljši sladoled in ledeno kavo. Uf, trpljenje.

Dan je ob kopanju, igranju OK in ogledih hitro minil, kapetan pa je postregel z večerjo, ki je bila odlična, kot vse kar smo v Turčiji poskusili.

V vodi nismo bili že kaki dve uri, zato smo se v trdi temi spet pometali v vodo in ob plavanju uživali v iskrenju planktona. Noro!

Žal zvečer ni bila na vrsti stalna radijska oddaja naše Duygu, da bi nas nežno zazibala v spanec ampak je bilo kot na dirkališču formule 1. Ali drugače povedano, cela Turčija je priskrbljena z drvmi za zimo. Naš kapitan je namreč utrujen zaspal na palubi na hrbtu. Naši vodički je uspelo zadremati, vendar se je kmalu zbudila in vprašala: »Kaj je to za ena žival?«

Naslednji dan smo nadaljevali z intenzivnim kopanjem in se ob 11. uri žal že izkrcali iz naše barke. Pot nas je vodila proti Antalyi z vmesnimi kopanji. Utrujeni smo prišli v eno najbolj turističnih  mest v Turčiji, naš hotel pa na srečo ni bil en od turističnih silosov, ampak prenovljena osmanska hiška sredi mesta. Naj povem, da je bilo 40 stopinj in taka vlaga, da je že samo dihanje povzročalo obilno potenje.

Zjutraj smo odpotovali v gorovje Taurus, se ustavili v eni prijetni domači oštariji (hrana spet odlična, ženske že godemo o pridobivanju kilogramov), obiskali Kurde in zvečer prispeli v Taškent, majhnem mestu sredi hribov.  Utrujeni od poti smo šli kar spat. Še sreča, saj se je jutro začelo res zgodaj. Sicer smo se že naučili ignorirati prvi jutranji klic k molitvi, ki se zgodi okoli 5.  ure zjutraj, tokrat pa ni šlo saj se mesto nahaja v majhni dolini in se je zvok tako pomnožil, da smo vsi mislili, da imamo zvočnik iz minareta napeljan naravnost v sobo.

Pred nami je ta dan bila dolga pot. Prvi postanek je bila Konya. Utrdba Islama in dom pokojnega islamskega mistika Jelal-al-dina Rumija Mewlane, cilj mnogih romarjev. Popoldan pa smo že prispeli v Kapadokijo in naredili prvi sprehod med angeli v Dolini angelov. Ostali smo čisto brez besed.

V hotel smo prispeli pozno zvečer in se lačni odpravili v eno oštarijo, ki jo je priporočila Duygu. Prijazni stric nas je posadil za mizo in kot je to v navadi najprej vprašal od kod smo. Na odgovor iz Slovenije je zadovoljno kimal z glavo: »Aha. Oskar«. Jedli smo džuveč, ki pride v glineni posodi na vrhu katere je zapečen kruh. Njam.

Zjutraj smo se čisto optimistični zbrali na zajtrku, ne da bi slutili kakšen dan sta nam pripravila Duygu in Janez. Začelo se je že na prvi razgledni točki, ko smo po mnogih OHIH in AHIH odšli na sprehod naravnost po skalcah navzdol (vsi normalni turisti so šli na sprehod po cesti). Bilo je kot v kanjonu. Moški so vlekli od zgoraj in porivali od spodaj. Dol smo prišli prašni od glave do pete, predvsem pa bolj štrlečih delih, npr. joških. Normalni turisti so verjetno mislili, da smo bili zgubljeni kak teden. In tako je šlo ves dan. Če ni bilo skalc ali pa hriba pa je bilo 400 stopnic. In kakšna je bila temperatura? Samo 42 stopinj.

Do večera smo bili že cisto obnemogli, počitek pa ni prišel v poštev, saj nas je čakal turški večer. Vse so nas nabasali v en velik prostor, kjer je bil na sredini oder. Plača se vstopnina, potem pa lahko piješ kolikor zmoreš. Imajo vodko, rakɪ (janeževo žganje), vino, pivo in brezalkoholne pijače. Predstava je bila super, plesalci res dobri, k plesu pa so vključevali tudi turiste. V silni gneči so natakarji komaj zmogli, ampak mi smo imeli srečo, da je za nami sedel nek velepomembnež z ljubico. Da bi vi videli kako so ga natakarji obletavali. Ko je opazil, da trpimo žejo je smo pomignil z roko in pijača je bila spet na mizi.  Nekje proti koncu predstave sta naša Leila in Husein opazila, da je rakɪ na njegovi mizi drugačen. Ker smo se v Turčiji vsi hoteli kar največ naučiti, sta mu iz mize pljunila steklenico ta boljšega rakɪ-ja, seveda samo za to, da ugotovimo v čem je razlika.  Bil je seveda tudi mnogo boljši. Okoli 12. ure je bilo predstave konec in turisti so se pridno zbasali domov, mi pa smo zapeli »Rompompom še ne gremo domov«. Takoj je priletel glavni plesalec in nas povabil na Makareno. Plesa se je seveda udeležila skupina v celoti. Potem nam je prijazno razložil, da moramo domov, mi pa spet »Rompompom … » Velepomembnež je samo pomignil z roko pa smo se odplesali eno od Tarkana.

Zjutraj smo se zbrali na zajtrku v različnih stadijih polomljenosti. Najbolj pogosta izraza sta bila AU in JOJ. Ampak kaj smo hoteli. Kapadokija je čakala. Sredi dneva nas je v času kosila dohitela manjša nevihta, ki smo jo v zabavo domačih moških prevedrili v čajnici ob čaju in OK-ju. Kot poznavalci, smo tokrat počakali, da so nas v čajnico povabili.

Kot zadnjo smo obiskali dolino ljubezni ali po domače Lulekvil oz. Kurčidol. Kakšna ljubezen, čista pornografija. XXX

Pohodi so se ta dan zgodaj končali, saj nas je zvečer čakal še obisk hamama. Duygu je rekla, da smo ženske lahko zgoraj brez, saj so maserji profesionalci in se bodo jošk ognili. Naj rečem le, da upamo, da so masirali v pravo smer in se nam bodo joški povečali in ne zmanjšali.

Zadnji dan potovanja smo preživeli na poti do Istanbula s postankom v Ankari. Ta dan smo doživeli tudi najvišjo dnevno temperaturo potovanja, 45 stopinj.  Čisto omotični smo še zmogli moči, da smo si ogledali Atatürkov mavzolej in muzej. Potem pa spet na pot. Naš Srečko nas je varno dostavil na letališče in naše potovanje se je končalo. Čeprav smo potovali po uhojenih poteh, smo skupaj napisali popolnoma novo zgodbo.

Zapisala Helena Vogrinec – Hulya