Zdravo Oskar, odzivi na to mešanje stroke in 
turistike so bili različni, v splošnem pa je bilo dobro sprejeto. Na začetku sem vprašala, če lahko kaj malega povem še o Madeiri ali pa naj slike predvajam brez komentarjev. Pa je rekel šef, da naj raje malo skrajšam strokovni del :) – kliknite tukaj Madeira (predstavitev od Sergeje).
Že na začetku sem osvojila moški del publike, ker sem znala odgovoriti na vprašanje, katera slavna osebnost izvira iz Madeire, ni ga pač čez fuzbal …
Nič takega ni na diasih, kar bi bila strokovna skrivnost, tako da, če želiš, lahko vtakneš to v časopis … – kliknite tukaj Madeira (predstavitev od Sergeje).
Sergeja
PS. Poleg povrhnega tromboflebitisa je ta majhen otoček v Atlantiku vrhunska SCENA za raznovrstne zgodbe! Madeiro si lahko privoščite na sto načinov.
Zagotovljeni odhodi! Več … http://www.agencija-oskar.si/portugalska.html
DARJEELING,
najbolj slavna med vsemi indijskimi gorskimi postojankami
Vozi me vlak v višave
Indija se rada pohvali s svojimi še delujočimi gorskimi železnicami, ki so jih v času kolonizacije zgradili Britanci, da so se iz vročih nižin laže umaknili na svež gorski zrak. Gorske železnice so ozkotirne, po njih pa vozijo vlaki, katerim domačini radi rečejo igračke zaradi njihove 
majhnosti v primerjvi z ostalimi vlaki. Navadno je potovanje z gorsko železnico izjemno počasno, saj se vlaki vzpenjajo preko hribov proti visokim ciljem. Je pa zato takšno potovanje tudi čudovita priložnost opazovati okolico in uživati v menjajočih se slikah, ki bežijo mimo okna. Najbolj slavna med indijskimi gorskimi železnicami je sigurno tista, ki vozi v Darjeeling. Kraj je postal slaven zaradi različnih razlogov. Od tega, da tam raste eden najboljših čajev na svetu, do tega, da je bil gorsko letovišče vsej vladajoči kolonialni eliti, ki je živela v prestolnici Britanske Indije, Kalkuti. Darjeeling je kmalu postal tudi sinonim za izhodišče v veličastno Himalajo, tam so ustanovili gorski inštitut in od tam se na najbolj jasne dni že lahko vidi snežene kape najvišjih vrhov sveta. Železnica pa točno tisti dan, ko sva se znašla na postaji, ni obratovala. In namesto počasne, 6 – urne vožnje z majhnim vlakom, smo se v Darjeeling odpravili kar z džipi in potrebovali slabe 3 ure do cilja. Vožnja je bila prav tako zanimiva in vratolomna ter verjetno precej hitrejša kot vlak. Indijske železnice imajo za takšne primere lepo pripravljeno tudi alternativo in sicer ponujajo v Darjeelingu dvo – urno vožnjo z malim vlakcem, da imajo prav vsi možnost se peljati s to legendarno železnico, ki jo je zaradi starosti in inovativnosti zaščitil tudi Unesco.
Šampanjski čaj in kako težko je priti do skodelice v mestu samem
V okolici Darjeelinga so prve čajne nasade uredili Britanci v sredini 18. Stoletja in poskrbeli za fenomen, ki ga še danes imenujemo »šampanjec« med čaji. Kajti njegov okus je žlahten, nevsiljiv, ravno prav je močan in se s svojo značilno aromo razlikuje od ostalih vrst čajev. 
Čaj sam je sicer zelo zanimiva rastlina in je v resnici ena sama vrsta, iz katere pa kasnejša predelava pripelje do čajev vseh mogočih okusov in moči. Prav črni čaj je tisti, ki pozna največ različic in je izjemno občutljiv, saj je v njegovi predelavi tudi postopek fermentacije, ki odloča o končnem okusu čaja. Zato obstajajo čajni mojstri, strokovnjaki, poznavalci,… In odločajo o tem, kam se kakšna vrsta čaja uvršča. Nekako velja, da višje na nadmorski višini kot je čaj gojen, boljši je! Darjeeling leži na prbl. 2000 m, odvisno od tega, kje v mestu se nahajate. In plantaže v okolici se lahko dvignejo tudi par sto metrov više. In to naj bi bil eden od razlogov, zakaj je prav čaj iz okolice Darjeelinga tako okusen! 
Kakorkoli že je, povpraševanje po tem čaju je veliko, plantaže so obširne in ko ga imaš enkrat v skodelici pred sabo, se hitro strinjaš z vsemi ugotovitvami… A kako si privoščiti skodelico tega okusnega čaja prav v Darjeelingu? Težko. Kajti tukaj se pogosto zgodi, da celo mesto stavka, ker si prebivalci želijo neodvisnosti. Neodvisnosti znotraj Indije, svoje državice Gorkha. Seveda je bilo tako tudi v mojem primeru. Mesto je stavkalo kar tri dni in zaprte so bile vse trgovine, restavracije, čajnice… Nič ni pomagalo. Nihče ni vedel, kdaj bo stavke konec. In povem vam, kako težko je, ko ne moreš v trgovino niti toliko, da bi si kupil kaj za pojest. Seveda so nam gostitelji postregli z rižem, da smo potešili lakoto. A najlepše je bilo opleniti eno od lekarn, ko se je odprla in smo ugotovili, da med drugim prodaja tudi piškote in čokolado! Čaj pa sem si privoščila ob prihodu domov. Bil je kupljen v enem od naših supermarketov, britanske znamke a pravega porekla, iz Darjeelinga.
Je to sploh še Indija?
V Darjeelingu boste med svetimi kraji lahko obiskali budistične pagode in templje, tibetanske samostane, krščanske cerkve in seveda tudi hindujska svetišča. Vsega po malo, bi lahko rekli. Kraj je namreč strateško lepo postavljen prav na križišče, kjer se srečujejo vsi mogoči narodi. 
Tibetanci, Nepalci in Indijci so sicer v večini, ne manjka pa tudi ostalih. Krščanstvo je seveda zapuščina kolonizatorjev in mnoge lepo ohranjene cerkvice iz 19. stoletja še vedno stojijo. Mesto ima zaradi te mešanice različnih ver tudi mnogo praznikov skozi celo leto. Zakaj pa ne bi praznovali vsega, če pa so prazniki tako super! Poleg kulture se tukaj zamenja tudi hrana. Še vedno je sicer moč dobiti vse specialitete indijske kuhinje, a ob njih se pojavijo tibetanske posebnosti, kot so momoti, nekakšni z mesom ali zelenjavo polnjeni in na pari kuhani cmoki, thukpa, tibetanska juha z rezanci, shakpalay, tibetanski kruh, polnjen z mesom. Čaj še vedno ostaja najbolj priljubljena pijača. Ampak tudi temu slavnemu indijskemu chai-ju v Darjeelingu dela družbo tibetanski čaj z jakovim maslom. Vse to je le začetek odkrivanja zanimive kulinarike v Darjeelingu, saj zanimivim jedem nikakor ni konca. Tudi zunanja podoba mesta je drugačna. Kolonialne hiše in lepo urejene ulice na prvi pogled zavedejo obiskovalca, da je prišel v čisto drug svet. A skok na tržnico spet razkrije tisto pravo Indijo. Kakorkoli že je, najlepše je zvečer. Takrat je pogled na mesto tako romantičen z vsemi tistimi lučkami, razprostrtimi po mnogih hribčkih.
Uzreti prve bele lesketajoče se kape najvišje gorske verige na svetu
Skozi trdo temo se vozila prebijajo proti razgledni točki v bližini Darjeelinga, imenovani Tigrov hrib. Tam se že zbirajo obiskovalci v upanju, da bo novo jutro prineslo jasen razgled na tretjega med najvišjimi vrhovi sveta. To je za hindujce sveta gora po imenu Kanchenjunga, nadvse impresivna s svojimi 8595 m višine. In na jasen dan je tako lepo vidna s Tigrovega hriba, na kar so še kako ponosni v Darjeelingu in tudi na to, da se tu in tam, na še posebej jasen dan, lahko uzre celo slavni Mount Everest. Prvi sončni žarki Kanchenjungo neizmerno lepo obarvajo. Kljub temu, da smo tukaj že precej bližje visokim hribom, smo hkrati še vedno tako zelo daleč. Počutimo se majhne ob vsej tej mogočnosti, a hočemo več! Hočemo bližje k tej lepoti, katere privlačnost je neopisljiva in nerazložljiva. Začne se torej v Darjeelingu in še kako zanimivo izhodišče je to za vse, ki si želijo več. Hribov, narave, pustolovščin,…
Ajda Šter
Kdaj pridemo v Asuan? Inshallah, ko pridemo!
Ko se z nočnim vlakom iz Kaira odpravljamo v Asuan, vedno znova od potnikov dobivam kopico takšnih in drugačnih vprašanj. Skoraj na vsa vprašanja mi nekako uspe odgovoriti, le na enega ne. In to je, koliko časa se bomo vozili? Hmmm. Ja, po moje to ve le ’tisti zgoraj’. Mislim, da še voznik vlaka ne bi vedel odgovora na to dotično vprašanje.
Vse se začne že pri tem, kdaj naj bi vlak prišel na železniško postajo v Gizah? Če na karti piše ob 22.uri, je to le predviden čas. Zgodilo se je, da smo šli 
že 20 minut prej, ali pa tri ure kasneje. Moram priznati, da vlak v zadnjem času pride skoraj da točno, s kakšno petnajst do dvajset minutno zamudo. Torej po egiptovskem času bi lahko rekli, da pride točno. In če smo včasih vedeli, da bomo do Asuana, ki je približno 890 kilometrov oddaljen od Kaira, vozili 12 ali 13 ur, zdaj temu ni več tako. Vozili smo se tudi že sedemnajst ur! Zato, res ne vem, kakšen naj bi bil odgovor na vprašanje, koliko časa se bomo vozili do Asuana. Včasih sem potnikom na to vprašanje še odgovarjala s številkami, zdaj pa le preprosto odgovorim tako, da skomignem z rameni in pojasnim, da smo v preteklosti za to razdaljo potrebovali od dvanajst do sedemnajst ur.
Kje naberemo toliko zamude, je težko reči. Ker prvi dve uri, ko smo vsi še budni, se lepo vozimo, brez kakšnega ustavljanja na različnih postajah. Misterioznost dolge vožnje, se pojavi medtem ko mi spimo, tam nekje med prvo in peto uro zjutraj. Takrat se očitno dogajajo nam neznani postanki. Zanimivo pa je tudi, da se to dogaja
le na vlaku s tako imenovanimi letalskimi sedeži. Misterioznost dolge vožnje se na spalnem vlaku ne dogaja. Le-ta vlak vedno vozi 12 ur.
Ni pa ta vožnja z nočnim vlakom na ‘letalskih sedežih’ razburljiva le zaradi skrivnostnega nabiranja zamude. Tu je še klima, ki je ponavadi prižgana do konca in včasih dobimo občutek, da se vozimo po Sibiriji, ne pa po Egiptu. A kot pravi eden od oskarizmov: bolje zmrzniti na potovanju, kot zgniti domaJ. Vagoni so tudi celo noč razsvetljeni, tako da tisti ki ne morejo spati lahko berejo, štrikajo, kvačkajo ali kartajo celo noč. Če nas slučajno ponoči zagrabi žeja tudi ni nobenega problema, saj gospod ki prodaja čaj in kavo celo noč hodi naokoli in ponuja vroča napitka. Tudi za glasbo je poskrbljeno, in to za zelo raznovrstno glasbo. Lahko poslušate več glasno smrčanje v najrazličnejših variantah. Ali pa arabsko muziko, ki se oglaša iz telefonov vsakega drugega domačina, če s tem niste
zadovoljni pa lahko prisluhnete neskončno dolgim mobilnim pogovorom domačih potnikov. S tistim, na oni strani telefona so se zmožni pogovarjati ure in ure dolgo. Ko pa jim zmanjka štrene, pokličejo nekoga drugega in tako znova mine kakšna urica.
Res je pestro na teh nočnih vožnjah proti Asuanu. Včasih mi je kar malo žal, ker sama ponavadi vse vedno prespim. In kakšen je recept za dobro spanje? Spalka, čepki za ušesa in ruta za čez oči. Seveda malo boli križ in noge, ker človek ne ve, kam naj jih vtakne in kako naj se najbolj udobno namesti na sedežu. A hvala bogu za čepke, spalko in dobro voljo. Tako počasi mine čas in nekako le pridemo do čudovitega nubijskega mesta Asuan.
Kdaj pa torej pridemo do Asuana? Pojma nimam, ko pridemo in inshallah pridemo.
Nina Mavrič
Prvič sem jih spoznal na Borneu, bili so očitno višji in temnejši od Malajcev, “furali” so se na dolge pričeske. Obalno mesto je bilo polno takih “čudakov”, večeri so se mi zdeli precej nevarni, vsaka kanta za smeti je imela svojega Filipinca, zbirali so se v skupine, mrzlično kadili in popivali, pred njimi sem se zapiral in prav nobene želje nisem imel, da bi kdaj obiskal njihovo deželo vse dokler je nisem.
Zdaj ko sem doživel Filipine in spoznal njihovo preprostost, sem hkrati spoznal drugačne Filipince, popolnoma drugačne od prej poznanih. 
So najbolj krščanski narod v Aziji in kljub temu, da med seboj komunicirajo v Tagalogu je tukaj angleščina najbolj govoreč tuj jezik. Vsak Filipinec jo obvlada. Na to vpliva bližina dežele strica Sama, prav tako na njihov življenski stil, zato ni nič neobičajno, da Filipinci danes uživajo v nakupovanjih po velikih modernih nakupovalnih središčih, množičnih izhodih na večerje, mrzličnem “chatanju” s prijatelji, poslušanju radija, stalnem gledanju televizije. Raziskave so ugotovile, da so Filipinci prav zaradi televizije postali zelo leni in da raje gledajo TV kot pa da bi se informirali, zabavali ali brali. Ista raziskava je ugotovila, da so Filipini dežela lenih, kar 94% vprašanih se je tako deklariralo. Glede na to, da jim delo najbolj ne diši, so Filipini posledično ena od najmanj razvitih dežel JV Azije in zelo skorumpirana. Preživeti od dela je praktično ne mogoče, zato se mnogi Filipinci odpravljajo delat v tujino kot poceni delovna sila v rudnikih, na ladjah, naftnih ploščadih ipd. Praktično noben moški Filipinec ne zavrne ponudbe iz tujine. Amerika je pri tem odskočna deska, veliko pa se jih znajde tudi drugod.
Na podeželju živijo drugačni Filipinci, vsakodnevno umirajo od dela na riževih poljih, vrtovih, gozdovih in rudnikih, roke so žilave, telo zgarano, zobje preteklost iz boljših časov. Njihov vsakdan se prične zgodaj zjutraj in konča ob sončnem zahodu za razliko od npr. Manile kjer se življenje prične šele ob sončnem zahodu. Prav tako je njihovo življenje vpeto med tradicionalno naravno okolje in amerikanizacijo. Najljubša zabava so večerne karaoke in brenkanje po kitari. Skoraj ga ni
Filipinca, ki ne bi znal vsaj par akordov. Pozni popoldnevi pa so odličen čas za športna druženja in skoraj v vsaki vasi se nahaja košarkarsko igrišče, košarka je njihov šport.
V sami notranjosti Luzona živijo potomci lovcev na glavo, pleme Ifugao, graditelji slovitih Uneskovih teras. Oni so zgodba sama zase. Ljudi več ne obglavljajo, razen občasno, in raje se prehranjujejo s podganami, kuščarji, kačami, pesmi,… Bil sem zraven ganljivemu prizoru, ko se je stara gospa poslovila od svojega kužka, oba sta vedela zakaj, čez dve uri smo se že vsi mastili. Kulinarika je sila preprosta, a hkrati okusna, v tej preprostosti se znajdemo tudi sami. Na koncu večerje se usta splaknejo z domačim ginom ali rumom, sledi žvečenje betelovega oreščka in pljuvanje temno rdečih izcedkov, karaoke, kitara in bobnanje po predalu.
V turističnih krajih je vse
podrejeno turistom, za čuda so tukaj Filipinci delovno aktivni. Domačini vsakodnevno ribarijo in obdelujejo polja, ženske masirajo in ponujajo večerno nadgradnjo. Dogovor se sklene že s samim pogledom. Ni naključje, da se je na Filipinih istočasno ljubilo kar 6124 parov in da so tukaj doma ene najlepših žensk (Miss sveta 2011). Tukaj je vse preprosto, tako zelo, da si pri nas tega sploh ne znamo, niti ne moremo predstavljati.
Od Filipincev me je najbolj presunila njihova preprostost in enostavnost, iskreni pogledi iz velikih rjavih oči, lesketajočih se izpod zalizane svetleče se frizure, in njihova dobrovoljnost, dobronamernost. Ko bi vsaj delček tega imeli doma, bi bila naša deželica popolnoma drugačna, tako pa… učimo se od Filipincev o lepotah in vrednotah življenja v danem trenutku, brez vse bolj popularnih skupinskih seans in globokoumnih pogojenih filozofskih razprav brez konca. Filipini so dežela ponosnih ljudi. “Mabuhay Pilipinas”
Cabigat – Senad Osmanaj
Ojla punce!
Najprej en topel tropski pozdrav! Če bi vedele kje se trenutno nahajam bi mi bile ziher vsaj malo fouš, ampak pot do sem je bila pa “krvava” … a če greš na potovanje, ki ga vodi Oskar je itak vedno tako 
Prvi del:
Indonezija je res raznolika,
vsak otok svoj svet. Težko je vse opisat, težko si je sploh vse zapomnit, toliko se je dogajalo teh 14 dni. Začeli smo z božičnim večerom v kitajski restavraciji, saj smo v Jakarti bivali v kitajski četrti. Le eno dopoldne smo imeli za aklimatizacijo, ko smo se sprehajali po Jakarti, potem pa se je začelo zares. Notranji let nas je dostavil v Yogyakarto, kjer smo se sredi sicer muslimanske Jave spoznavali z hinujskim templjem Prambananom in naslednji dan še z budističnim templjem Borobudurjem.
Indonezija je krasen primer kako lahko muslimani, hindujci, budisti, animisti, kristjani in ostali živijo skupaj brez kregarij. V Yogyakarti smo spoznali tudi sorodnika pravega sultana, ki nas je vodil po sultanovi palači in drage moje, to bi morale videti. Mali striček tam pri 90-ih letih, malo grbast, z enim res groznim velikim umetnim očesom in nožem (krisom) za pasom je racal pred nami in momljal nekaj sebi v brado. 
Če sem ga kaj vprašala je rekel le yes, yes in odmaširal naprej (si upam trditi, da je bil precej naglušen). Vročina taka, da smo komaj dihali, a ata se ni dal. Povedal je vse kar je imel za povedat, vodil nas je sem pa tja, gor in dol in ko sem se enkrat ozrla okrog sem opazila, da mi sledi le še kakih 5 potnikov (od 26). Počasi so vsi cepali kot muhe … jao, jao, čisto nas je uničil J.
Tisti dan sem se naučila še eno pomembno stvar. Indonezijci nikoli ne odgovarjajo z ne. Povsod, na ulici, v hotelih, v restavracijah, tudi naši lokalni vodniki, vsi. Karkoli jih vprašaš ti rečejo yes, yes, tudi če te sploh ne razumejo. Si lahko predstavljate kako naporno je to, če res potrebuješ kakšno informacijo ali želiš kaj organizirati. Vse je yes, yes, na tebi pa je, da razvozlaš kaj v resnici mislijo. Misija nemogoče.
Iz Yogyakarte smo šli z nočnim vlakom pod vulkan Bromo. 
Tam nas je čakal bus s točno 29 sedeži (toliko nas je bilo vseh skupaj) in toliko prostora za prtljago, da smo lahko notri stlačili točno dva kovčka. No, kam bomo pa dali ostalo prtljago? Uuuuuhhhhh – to je drugi najpogostejši odgovor Indonezijcev (poleg yes, yes). Oni enostavno nič ne razmišljajo in ko pride do kakšne zagate (kot je bila npr. naša) rečejo le uuuuuuhhhhh in se popraskajo za ušesi in čakajo, da jim daš ti navodila … in igra z naslovom ”A lahko zrihtaš večji avtobus” se začne …
Yes, yes. In se gledamo. Kakec, treba bo postaviti vprašanje tako, da se ne odgovori z da ali ne. Kar poskusite, nam ni uspelo. Oskar je na koncu poklical v partnersko agencijo, katere lastnik Tralala (to je njegov pravi, resnični priimek) je k sreči situacijo razrešil – tako da sem jaz počakala s 30-imi kufri na parkirišču, ostali pa so šli na zajtrk. Bila sem prava atrakcija in eden od taksistov, ki so bili v bližini je bil dovolj pogumen, da me je ogovoril in vprašal, če potrebujem taksi. Sem rekla yes, yes. Me vpraša, če je to vse moja prtljaga, pa sem rekla yes, yes. Pa ga jaz vprašam, če lahko stlači vso prtljago v taksi … pa me pogleda in reče … zdaj najbrž že veste kaj … uuuuuhhhhhhh. Ja, tako to gre v Indoneziji.
Zrihtali so nam še dodaten kombi za prtljago in smo šli po indonezijskih cestah (proticelolitni tretma) proti vznožju vulkana Bromo. Najprej smo imeli
učno uro iz tropske botanike … rambutan, mango, papaja, kačji sadež, banana, ananas, ricinus, bambus, mangostin, smrdljivi durian, jack fruit, mimoza, slonova zel, tamarila … vse si sploh nisem zapomnila. Zvečer smo crknjeni popadali po posteljah, zjutraj pa ob 3.00 bujenje – gremo na vulkan. Malo z jeepi, malo (precej) peš, da smo prišli do enega najbolj aktivnih vulkanov … ja drage moje, ta stvar je še kako živa. Manj kot leto dni nazaj je pobruhal vse naokrog in da ga pomiriš mu moraš kaj žrtvovat …
Tudi mi smo kupili nekaj butar in mu jih zmetali v žrelo. Nas je pustil pri miru.
Drugi del:
Se spomnite, zadnjič sem vam pisala o dogodivščinah na Javi. Naša naslednja destinacija je bila Sulawesi oziroma hribovit predel v njegovi 
notranjosti – Tana Toraja (beri Toradža). Tam nas je Oskar malo razvajal z res lepim hotelom, z bazenom, v čudoviti naravi. Udeležili smo se pogrebne slovesnosti in nekaterim so se obračali želodci, ko smo gledali vodne bivole in pujske (to je krščansko-animistična dežela), ki so jih vodili na žrtvovanje. Ko umre kakšen pomemben član družbe, se na pogrebu zbere na stotine ljudi (vsi sorodniki do osmega kolena iz bližnjih in daljnih dežel) in vsak mora prinesti tudi darila – bolj so pomembni in bogati, več prinesejo – bivole, pujse, kure, riž … mi smo jim prinesli pa tri »šteke« cigaret in malo bombonov.
To so res nore ceremonije. Trajajo več dni in težko jih je opisati. Lahko si predstavljate kako so se počutili krščanski misijonarji, ko so gledali kako so obredno klali vse te živali. A ljudje se nanje niso ozirali in dokler niso tudi misijonarji začeli sodelovat na obredih se Torajanci niso hoteli pokristjaniti. Pravijo, da so več misijonarjev pojedli, kot so oni spremenili domačinov v kristjane. 
No, danes animizem in krščanstvo tu živita z roko v roki in duhovniki veselo blagoslavljajo živali, ki jih koljejo, da njihove duše pomagajo umrlim priti v nebesa, v zameno pa Torajanci ne malicajo več ljudi.
Ker je v naši skupini tudi čarovnik, šaman in bioterapevt Marjan Ogorevc smo lokalnega vodnika prosili naj zrihta obisk pri njihovem šamanu (imenuje se dukun). Ni bilo ravno lahko, a uspelo je. Prinesli smo mu neke opojne oreščke in enega je začel žvečit, tako si namreč odpre “povezavo z nevidnim”, iz ostalih oreščkov pa potem “bere” odgovore, kar ga pač vprašaš. Za demonstracijo svoje moči je le s svojo energijo vrtel tri oreščke v roki, ne da bi roko premikal, potem pa so še malo lebdeli v zraku. Malo smo ga povprašali po zdravju (dukuni so pri njih
tudi zdravilci, saj dohtarjev ni na pretek, poleg tega jih mnogi bolj zaupajo), meni pa je zagotovil, da bo moje nadaljnje potovanje po Indoneziji potekalo brez večjih težav (jupi). Kakšne debate sta imela Marjan in dukun med sabo pa nismo slišali … Baje se med sabo začutijo …
Naslednji dan smo se posvetili pohodom po lepi pokrajini z edinstvenimi hišami tongkonani (na kolih, v obliki ladje … si ne predstavljate … bom pokazala slikice, ko pridem domov), lutkami tau tau, ki predstavljajo umrle in v katerih je ujeta njihova duša, z grobovi v drevesnih deblih, kamor pokopavajo umrle dojenčke in neskončnimi riževimi polji. Na sprehodu smo ujeli še petelinje boje (sicer prepovedane) in priprave za novoletni žur. Aja, saj res SREČNO NOVO LETO!
Našo ekspedicijo po Toradži smo zaključili z raftingom. Da smo se sploh prebili do reke, smo morali z džipi čez drn in strn, potem pa še peš čez blatna riževa polja. Umazani do kolen (nekateri so se dričali tudi po riti) smo se ob reki najprej malo umili, 
potem pa na juriš čez brzice. Mene in še eno potnico Mojco je že kmalu vrglo iz čolna naravnost med čeri in adrenalin je kar drl po mojih žilah. Z veliko napora sem se ustavila pri nekem kamnu, z veslom v roki (tega za živo glavo ne smeš izgubiti), tok okoli pa tako močan, da sem komaj dihala. Drugi raft je šel v reševalno akcijo in krmar me je z vso močjo zgrabil za rešilni jopič in z zadnjimi močmi sem se skobacala v čoln, z veslom obutala vse bližnje, a sem preživela - rezultat: praska na obrazu in pobuškano koleno. Bilo je noro, noro. Mojca pa je ta čas tičala ob skali sredi reke in vsi čolni so šli že mino, tako da jo je naš krmar reševal z brega s štrikom. Tudi ona je še vedno živa in zdrava J. Skobacali sva se nazaj v svoj čoln in nadaljnja vožnja je bila bolj sproščena, vozili smo se mimo slapov, opazovali varane, orla, ki si je ravno ujel zajtrk (črno kačo). Res čudovito.
Sledila je še dolgotrajna vožnja nazaj na jug otoka od koder smo poleteli (z letalom seveda) na rajski Bali … o tem pa čez nekaj dni.
Ostanite v cvetju. Baj, baj!
Tretji del:
V prvem delu sem vam pisala o dogodivščinah na Javi, zadnjič sem vam zapisala čarovnije in zgodbe, ki so se dogajale na Sulawesiju. Zdaj sta na vrsti še rajski Bali in Lombok.
Po prihodu na balijsko letališče Denpasar nas je najprej udarila huda vročina. Kar oblilo nas je. Sonce, neznosna vročina in vlaga. Do Balija smo namreč imeli bolj ali manj oblačno vreme (zdaj je deževna doba), na Sulawesiju pa smo se gibali na približno 900 m nadmorske višine, kjer so temperature prijetnejše.
Na ogledu templja Tanah
lot (otoški tempelj, eden od tisočerih na Baliju) smo bili videti, kot bi ravnokar pretekli maraton – preznojeni in zmatrani kot cunje … Ampak da vidite razliko, ko smo prišli v Ubud, kjer je polno štacunic s cunjicami … Folk je bil kot prerojen. Do takrat namreč še nismo imeli prilike šopingiranja in vsi so navalili na majčke, oblekce, klobučke, saronge (velika cunja za okoli riti) … Končno nas je Oskar spustil s štrika. Mimogrede smo šli še v opičji gozd, kjer se je ena potnica spopadla z makakijem – rezultat: globok ugriz v podlaht. Tam so zgleda takih ugrizev precej vajeni, saj so jo zelo hitro zrihtali. Naš šaman Marjan in manjša ekipa potnikov se je naužila energije pri ogromnem drevesu fikusu benjaminu, ostali pa smo kot vajenci to le poskušali. Učinek: meni neznan, saj smo kljub tej energiji na busu proti hotelu vsi pospali.
Naslednji dan pa osvajanje Balija … Najprej predstava Barong (o dobrem in zlem, pošastih, demonih, čarovnicah, opicah, princih), potem ogled tipične balijske hiše (tu ima vsaka hiša svoj družinski tempelj), peljali smo se na rob zunanjega kraterja še enega aktivnega vulkana Batur (peš do notranjega kraterja se nikomur ni dalo), za konec pa še ogled osrednjega templja
Besakih, kjer smo imeli priložnost videti pogrebno slovesnost … Trupelce so že zažgali (Balijci so hindujci), mi smo videli le sprevod kakih stotih ljudi, oblečenih v belo in nič kaj žalostnih … To je pač del življenja. Oni itak verjamejo v reinkarnacijo, zato je smrt le nov začetek.
Nasploh smo si glave napolnili z njihovo filozofijo življenja, katerega smisel je ustvarjanje harmonije med dobrim in slabim (zato v njihovih zgodbah in legendah zlo ne umre, ker ni fora, da ga uničiš, ampak da ga sprejmeš in nadzoruješ). Zato balijski hindujci seveda darujejo bogovom, darujejo pa tudi zlim demonom – njih je namreč treba pomiriti, da bodo dali mir … Poučno in dá misliti, res.
Zadnji dan na Baliju smo se zapeljali še v Kuto, da vidimo in občutimo tudi masovni turizem … Saj veste – hoteli, plaže, surferji, lokali, štacune, Avstralci in Američani … Ne hvala, gremo raje na Lombok!
Na Lomboku zaključujemo naše potovanje. Nekaj dni čistega užitka v luksuznem resortu med fikusi in palmami v lesenih hiškah, pokritih z bambusom in slamo, kjer ti čedkani fantje in dekleta primaknejo stol in položijo prtiček v naročje, ko prideš na zajtrk, kjer ti zvečer odgrnejo posteljo in poškropijo sobo proti komarjem, kjer imaš le 20 korakov do morja in še manj do bazena, kjer
ti prinašajo pijačke k ležalniku, če se ti ne ljubi vstat, in kjer ti v kopalnici rasteta bambus in bananovec in ob slabem vremenu pada dež, ko se tuširaš – pa ne zato, ker bi bilo šlampasto narejeno, ampak ker je tako zrisal arhitekt.
No, pa da ne bi bilo preveč dolgočasno, smo šli en dan še na izlet na Gilije (gili po lomboško pomeni mali otok), kamor smo pripluli z eno staro barkačo, ki ji je (k sreči blizu pristanišča) začel crkavati motor, tam malo posnorkljali ter se nagledali koral in pisanih ribic. Nazaj grede proti resortu smo se ustavili še v prodajalni biserov (na Lomboku imajo veliko farm morskih biserov) in na veliki blatni tržnici s hrano, kjer prodajajo vse, kar se dá jesti – vse vrste znane in neznane zelenjave, sadja, začimb, mesa, rib …
En dan smo izkoristili za izlet po otoku. V Sukarari so nas naučili tkati. Na Lomboku se dekle ne more poročiti, dokler sama ni sposobna stkati songketa (oblačila za posebne priložnosti). Enega mora narediti za bodočo taščo, enega za bodočega tasta in enega za ženina. Tudi poročni običaji so nekoliko nenavadni: fant ugrabi dekle in jo odpelje k prijatelju za tri dni (tam spita v ločenih sobah, nič henkipenkija), potem prijatelj obvesti fantove starše, oni obvestijo dekletove starše, in če jim fant ni všeč, skušajo dobiti dekle nazaj (ali pa jo izobčijo iz svoje družine). Če je fant sprejemljiv, se lahko poročita z manjšim obredom v mošeji (potem pa je henkipenki že dovoljen), a prave priprave na poroko se šele začnejo … Dekletovi bratje od ženina lahko zahtevajo kar koli (denar, bivole …). Če jim ženin ne ustreže, dekle izobčijo iz družine, če pa zbere vse, kar zahtevajo (to lahko traja več mesecev), pa se začne pravi žur (ohcet) in seveda potem vsi srečno živijo do konca svojih dni.
Izlet po Lomboku smo zaključili s sprehodom po blatnih riževih poljih, in kot se za Oskarja spodobi, smo to storili med hudim nalivom. 
Povsod je bila voda, v poljih, na blatnih stezicah, iz zraka je lilo kot za stavo! Mi pa smo lepo hodili in ne morete verjeti, pri tem ful uživali! Padali so komentarji, da kaj takega pa v življenju še nismo doživeli … Na koncu riževih polj nas je za nameček čakala še deroča reka, ki smo jo morali pregaziti, voda pa je segala nekaterim tudi do pasu. No, ko smo vsi premočeni kot cucki pričofotali do bližnje vasi, so nas seveda obkrožili vsi vaški otroci, ki najbrž že dolgo niso videli prismojenih turistov, ki v dežju brodijo po blatu.
Naša skupinska avantura se zaključuje in jaz počasi vstopam v novo zgodbo … Mesec in pol bom sama iskala rajske kotičke na širnem otočju. Kdaj se vam ponovno oglasim – če me v kakšni odmaknjeni vasi kar ne poročijo – pa je odvisno tudi od dostopnosti interneta …
Uživajte!
Nina
Štiri potovanja za štiri okuse
Preberite tudi – Španija iz mojih oči 
Pred leti se Španija ni “prijela”, letošnja akcija pa že privablja vse, ki si želijo tudi Evropo spoznati in doživeti na tankočuten način. V Agenciji Oskar smo Španijo podrobno raziskali in pripravili za vas. Zdaj so tu, potovanja z veliko mero občutka za deželo, v aprilski akciji pa še cenovno zelo ugodna!
Oskarjeva potovanja po Španiji krasijo naslednje lastnosti:
- v potovanjih je skrita ZGODBA,
- potovanja so pripravljena specialistično,
- velika mera občutka za potovalno deželo ter v človeku prijazen potovalni stil,
- glavne znamenitosti so le ključne točke, v katere umeščamo doživljanje raznovrstnih vtisov,
- potovanja vključujejo doživljanje tradicije in narave v želji začutiti špansko bit,
- dovolj je spontanih sprehodov in aktivnosti, ki prekrvavijo telo in navdihnejo dušo,
- …
Potovati v sklopu aprilske akcije pa ima še naslednje prednosti:
- zagotovljena potovanja,
- zelo ugodne cene,
- najboljši potovalni čas.
Še posebej so potovanja atraktivna za ljubitelje krajših in evropskih potovanj.
Barcelona s Costa Bravo 5 dni (avtobus/letalo)
Odhod: 18. april
Klasično turistično potovanje, kjer se z avtobusom odpeljemo do Katalonije, potem pa obiščemo vse glavne znamenitosti, predvsem pa Barcelono. Vračamo se z letalom v Ljubljano. Ena nočitev je ob morju, dve nočitvi pa v Barceloni. Poleg glavnih znamenitosti (Dalijev muzej, Costa Brava, samostan Montserrat in Barcelona) potovanje vključuje tudi nekaj lepih sprehodov. Zelo ugodna cena!
Potovanje lahko nadaljujete s potovanjem V deželi don Kihota (Katalonija in V deželi Don Kihota 12 dni), kar je odlična kombinacija.
V deželi Don Kihota 8 dni (osrednja Španija + Madrid)
Odhod: 22. april
To je potovalni biserček, ki vas popelje v pravo špansko bit. V spirali okoli Madrida vas tankočutno popeljemo po glavnih znamenitostih osrednje planote (tu je največ španskih Unescojev), prepletemo vas z vasicami in podeželjem ter manj znanimi, pa morda zato toliko bolj čutnimi in doživetimi kraji. Prav tako se sprehodimo po krajih, od koder so izhajali španski osvajalci in začutimo kraje, kjer je svoje dogodivščine preživljal čudni plemič don Kihot.
Potovanje za vse, ki ste v Španiji že bili ali bi želeli tankočutno prodreti v njene skrivnosti.
Preberite tudi – don Kihotova drama
Katalonija in V deželi Don Kihota 12 dni
Odhod: 18. april
Če obe gornji potovanji združimo, dobimo odlično 12-dnevno potovanje.
V ritmu flamenka 8 dni (Andaluzija)
Odhod 29. april
Atraktivno potovanje vas popelje v kontraste Andaluzije – v zlitje španskega in mavrskega stila življenja, v slavna mesta Sevillo, Granado in Cordobo, Gibraltar … Na obalo Sredozemlja in Atlantika. Poleg ogleda glavnih znamenitosti se boste na potovanju sprehodili po najlepših naravnih lepotah dežele, spoznali tudi špansko Kapadokijo in območje belih vasic … Tankočutna potovalna zgodba, ki vas gotovo navduši.
Preberite tudi – Kako so nam Gitani ukradli Cordobo
Se vidimo v aprilski Španiji?
Lep pozdrav, Oskar
Tu je njena zgodba:
“Nekoč me je nekdo vprašal, zakaj sploh odhajam na ta potovanja in zapuščam domače udobje. Takrat sem mu znala povedati nešteto razlogov. Banalnih, bi rekla danes. Dokler nisem na sedanjem potovanju ugotovila, da to vresnici niso bili pravi razlogi, temveč le izgovori za beg pred seboj. Od vsakega potovanja sem namreč pričakovala mnogo, na koncu pa se je uresničilo le malo od pričakovanega. Breda me je naučila, da je prav odsotnost pričakovanj tisto, kar da potovanju svoj čar. Naučila, da se je treba prepustiti trenutku in odmisliti kakršna koli pričakovanja, hkrati pa vse negativne misli zavestno spremeniti v pozitivne, četudi te ne ustrezajo resnici. Kajti vsi smo popolni ravno takšni, kakršni smo. Če le pogledamo s srcem, bomo v vsakem človeku, ki nam prekriža pot, videli nekaj pozitivnega. Nič v življenju ni naključnega in tudi to potovanje ni bilo.”
Moj dodatek: kadar spreminjamo negativne misli v pozitivne in kadar učimo svojo podzavest nekaj novega, na začetku še sebi ne verjamemo, da bo vse skupaj kaj koristilo. Recimo, da postavimo trditev: Popoln sem natančno takšen, kot sem. Na začetku je videti, kot da to ni res. Sčasoma pa, ko se s to mislijo uskladimo in ko podzavest naučimo novih misli, naš zunanji svet izraža točno to, kar imamo v mislih. Le samopodobo je treba sem in tja zamenjati.
Ko opazujem okolico, vsak dan znova ugotavljam, da nam primanjkuje veščin. In sicer veščin, kako obvladovati življenje, veščin, katerih nas ni nobeden učil. Učili smo se skozi opazovanje okolice: staršev, sorodnikov, prijateljev, učiteljev … To, kar je bilo zanje v redu, še ne pomeni, da ustreza tudi našemu načinu življenja in časa.
Veliko je vprašanj, na katere si sploh ne znamo odgovoriti ali pa se še nismo spraševali o njih in ‘nismo našli’ časa za odgovore: Ali se znamo postaviti zase? Ali so naša stališča trdna ali jih stališča drugih z lahkoto pokopljejo in prevzamemo stališča drugih? Ali nas je ves čas nečesa strah? Ali se pogosto jezimo? Ali smo večkrat žalostni? Ali smo zavistni? Smo srečni ali nesrečni? Ali poznamo svoje talente? Ali znamo sprejemati sebe takšne, kot smo? Ali imamo harmonične odnose s starši, otroki, partnerjem? Ali vemo, kako hrana, ki jo uživamo, vpliva na naše zdravje? Ali razmišljamo pozitivno ali negativno? Ali je naša samopodoba, posledično pa tudi samozavest, trdna in močna?
O vsem tem in še o čem se bomo najprej spraševali in potem na ta vprašanja odgovarjali na naši celostni Madeiri. Ko smo iskreni do sebe, postane brskanje po svojih občutkih zanimivo in izpolnjujoče. Začnemo uživati, saj se pred nami pojavi čisto nova oseba (nov jaz), ki je doslej nismo poznali. Svojo pozornost, ki smo jo doslej usmerjali navzven v opazovanje drugih oseb, se sedaj obrne navznoter, v odkrivanje novega sebe. Podamo se na razburljivo in najbolj avanturistično pot v našem življenju: začnemo odkrivati sebe, kakršnega do sedaj sploh nismo poznali. To nas preseneti – seveda, če smo do sebe iskreni. Potem se lahko učimo, odkrivamo. Če nismo iskreni, ostajamo taki, kot smo. In potem smo vedno jezni, kadar nam okolica kaže drugo sliko in pravi, da smo drugačni, kot mislimo, da smo.
To potem vodi v divje zagovarjanje svojih stališč in večno bitko o tem, kdo ima prav.
Kar je v naših misli, je naša resničnost. Naučimo se biti pozitivni in nadzorovati svoje misli.
Čas je za celostno Madeiro!
Breda Dular
Želite prebrati prvi del – kliknite tukaj! Za drugi del – kliknite tukaj.
V prvem delu sem vam pisala o dogodivščinah na Javi, zadnjič sem vam zapisala čarovnije in zgodbe, ki so se dogajale na Sulawesiju. Zdaj sta na vrsti še rajski Bali in Lombok.
Po prihodu na balijsko letališče Denpasar nas je najprej udarila huda vročina. Kar oblilo nas je. Sonce, neznosna vročina in vlaga. Do Balija smo namreč imeli bolj ali manj oblačno vreme (zdaj je deževna doba), na Sulawesiju pa smo se gibali na približno 900 m nadmorske višine, kjer so temperature prijetnejše.
Na ogledu templja Tanah lot (otoški tempelj, eden od tisočerih na Baliju) smo bili videti, kot bi ravnokar pretekli maraton – preznojeni in zmatrani kot cunje … Ampak da vidite razliko, ko smo prišli v Ubud, kjer je polno štacunic s cunjicami … Folk je bil kot prerojen. Do takrat namreč še nismo imeli prilike šopingiranja in vsi so navalili na majčke, oblekce, klobučke, saronge (velika cunja za okoli riti) … Končno nas je Oskar spustil s štrika. Mimogrede smo šli še v opičji gozd, kjer se je ena potnica spopadla z makakijem – rezultat: globok ugriz v podlaht. Tam so zgleda takih ugrizev precej vajeni, saj so jo zelo hitro zrihtali. Naš šaman Marjan in manjša ekipa potnikov se je naužila energije pri ogromnem drevesu fikusu benjaminu, ostali pa smo kot vajenci to le poskušali. Učinek: meni neznan, saj smo kljub tej energiji na busu proti hotelu vsi pospali.
Naslednji dan pa osvajanje Balija … Najprej predstava Barong (o dobrem in zlem, pošastih, demonih, čarovnicah, opicah, princih), potem ogled tipične balijske hiše (tu ima vsaka hiša svoj družinski tempelj), peljali smo se na rob zunanjega kraterja še enega aktivnega vulkana Batur (peš do notranjega kraterja se nikomur ni dalo), za konec pa še ogled osrednjega templja Besakih, kjer smo imeli priložnost videti pogrebno slovesnost … Trupelce so že zažgali (Balijci so hindujci), mi smo videli le sprevod kakih stotih ljudi, oblečenih v belo in nič kaj žalostnih … To je pač del življenja. Oni itak verjamejo v reinkarnacijo, zato je smrt le nov začetek.
Nasploh smo si glave napolnili z njihovo filozofijo življenja, katerega smisel je ustvarjanje harmonije med dobrim in slabim (zato v njihovih zgodbah in legendah zlo ne umre, ker ni fora, da ga uničiš, ampak da ga sprejmeš in nadzoruješ). Zato balijski hindujci seveda darujejo bogovom, darujejo pa tudi zlim demonom – njih je namreč treba pomiriti, da bodo dali mir … Poučno in dá misliti, res.
Zadnji dan na Baliju smo se zapeljali še v Kuto, da vidimo in občutimo tudi masovni turizem … Saj veste – hoteli, plaže, surferji, lokali, štacune, Avstralci in Američani … Ne hvala, gremo raje na Lombok!
Lombok
Na Lomboku zaključujemo naše potovanje. Nekaj dni čistega užitka v luksuznem resortu med fikusi in palmami v lesenih hiškah, pokritih z bambusom in slamo, kjer ti čedkani fantje in dekleta primaknejo stol in položijo prtiček v naročje, ko prideš na zajtrk, kjer ti zvečer odgrnejo posteljo in poškropijo sobo proti komarjem, kjer imaš le 20 korakov do morja in še manj do bazena, kjer ti prinašajo pijačke k ležalniku, če se ti ne ljubi vstat, in kjer ti v kopalnici rasteta bambus in bananovec in ob slabem vremenu pada dež, ko se tuširaš – pa ne zato, ker bi bilo šlampasto narejeno, ampak ker je tako zrisal arhitekt.
No, pa da ne bi bilo preveč dolgočasno, smo šli en dan še na izlet na Gilije (gili po lomboško pomeni mali otok), kamor smo pripluli z eno staro barkačo, ki ji je (k sreči blizu pristanišča) začel crkavati motor, tam malo posnorkljali ter se nagledali koral in pisanih ribic. Nazaj grede proti resortu smo se ustavili še v prodajalni biserov (na Lomboku imajo veliko farm morskih biserov) in na veliki blatni tržnici s hrano, kjer prodajajo vse, kar se dá jesti – vse vrste znane in neznane zelenjave, sadja, začimb, mesa, rib …
En dan smo izkoristili za izlet po otoku. V Sukarari so nas naučili tkati. Na Lomboku se dekle ne more poročiti, dokler sama ni sposobna stkati songketa (oblačila za posebne priložnosti). Enega mora narediti za bodočo taščo, enega za bodočega tasta in enega za ženina. Tudi poročni običaji so nekoliko nenavadni: fant ugrabi dekle in jo odpelje k prijatelju za tri dni (tam spita v ločenih sobah, nič henkipenkija), potem prijatelj obvesti fantove starše, oni obvestijo dekletove starše, in če jim fant ni všeč, skušajo dobiti dekle nazaj (ali pa jo izobčijo iz svoje družine). Če je fant sprejemljiv, se lahko poročita z manjšim obredom v mošeji (potem pa je henkipenki že dovoljen), a prave priprave na poroko se šele začnejo … Dekletovi bratje od ženina lahko zahtevajo kar koli (denar, bivole …). Če jim ženin ne ustreže, dekle izobčijo iz družine, če pa zbere vse, kar zahtevajo (to lahko traja več mesecev), pa se začne pravi žur (ohcet) in seveda potem vsi srečno živijo do konca svojih dni.
Izlet po Lomboku smo zaključili s sprehodom po blatnih riževih poljih, in kot se za Oskarja spodobi, smo to storili med hudim nalivom. Povsod je bila voda, v poljih, na blatnih stezicah, iz zraka je lilo kot za stavo! Mi pa smo lepo hodili in ne morete verjeti, pri tem ful uživali! Padali so komentarji, da kaj takega pa v življenju še nismo doživeli … Na koncu riževih polj nas je za nameček čakala še deroča reka, ki smo jo morali pregaziti, voda pa je segala nekaterim tudi do pasu. No, ko smo vsi premočeni kot cucki pričofotali do bližnje vasi, so nas seveda obkrožili vsi vaški otroci, ki najbrž že dolgo niso videli prismojenih turistov, ki v dežju brodijo po blatu.
Naša skupinska avantura se zaključuje in jaz počasi vstopam v novo zgodbo … Mesec in pol bom sama iskala rajske kotičke na širnem otočju. Kdaj se vam ponovno oglasim – če me v kakšni odmaknjeni vasi kar ne poročijo – pa je odvisno tudi od dostopnosti interneta …
Uživajte!
Nina
Sredi Arequipe, hrupnega belega kolonialnega mesta, se skriva še eno mesto. Barvito, tiho, polno nekega starega časa in samosvojih zgodb. Samostan Svete Katarine.
Bela pročelja nizkih, največ dvonadstropnih hiš iz strjenega vulkanskega pepela in kamniti vhodi vanje, mi delujejo nekako resnobno. Množica cerkva, samostanov in domov nekoč bogatih Špancev me nehote vračajo v čas cerkvenih sodišč in stroge tradicije, ki je prebivalce tega bogatega mesta španskega podkraljestva Peru, kot neke vrste kazen za vse, kar jim je bilo predobrega, omejevala na vsakem koraku.
Med dolgo vrsto malih rumenih taksijev z živobarvnimi napisi na strehah se poizkušam prebiti na drugo stran ceste in najti kakšen miren kotiček.
Sledim dolgemu belemu neprekinjenemu zidu in nenadoma se pred mano le pojavi obokan vhod, za njim pa ozek prehod tja nekam noter v mir in tišino.
Ne vem zakaj in kako, a nezavedno me spet potegne tja noter. Za prehodom še en prehod in nato še en in znajdem se v popolnoma drugem svetu. Hrup in smog, kot jajce jajcu podobnih ulic, ostane naenkrat za mano. Bele stene mesta zamenjajo stebri in oboki modre in rdeče barve, ki obdajajo skrite vrtove, hrup in smrad mesta pa zamenja nenavadna tišina in vonj po starih zgodbah.
Pred pol tisočletja so se v tem mestu, ki je zaradi ugodnih vremenskih razmer obetalo lagodno življenje, naselile bogate španske družine. Za njimi so prihajali različni cerkveni rodovi, zidali cerkve ter samostane in tako je konec šestnajstega stoletja, kakšnih štirideset let po ustanovitvi mesta, Dona Maria De Guzman dala zgraditi še en samostan, imenovan po svetnici, h kateri se je najraje obračala, Katarini Sienski. Ob množici mestnih samostanov je bil Santa Catalina eden bogatejših. Španska tradicija je bila takrat močno podrejena cerkvi. Prva hči se je morala poročiti, druga pa oditi v samostan.
V samostan so prihaja mlada dekleta, stara dvanajst do štirinajst let, in njihovi starši so morali samostanu plačati kar zajeten kupček srebrnikov, da so njihovo hči vzeli med novice, novinke. Štiri leta so se družila samo z bogom in molila, samostana pa niso nikoli zapustila. Pravila so sicer dopuščala, da obrnejo hrbet božji službi, a kdo bi si to takrat upal storiti in kje bi mu potem še sploh bilo mesto pod soncem? Po končanem noviciatu so dekleta postala nune in tudi njihova naloga je bila moliti, vesti mašniške plašče ter izobraževati druge. Lahko so imele tudi stik z zunajim svetom, a le z ženskami, preko dvojno zamrežene stene, ki je preprečevala da bi se nuna in obiskovalka lahko dotaknili.
Po opravljenem noviciatu so pravila še vedno ostala stroga, a nune so se lahko med seboj obiskovale, družile, trgovale, klepetale. Da hčeram ne bo prehudo, pa so jim njihove bogate družine zgradile znotraj samostana hiše. Vsaki svojo, veliko in razkošno. Skoraj sto hiš je zraslo v dobrem stoletju, samostan pa je rasel, ter postajal mesto s trgi, ulicami in ostalim, kar je nunam nadomeščalo zunanji svet. Ker so bile hiše velike, ker so nune rade lagodno živele ter dobro jedle in ker se je njihov uvožen porcelan moral svetiti, so si nune omislile služabnice. Po dve, včasih tri na eno hišo.
Potem je leta 1871 iz Španije na obisk v samostan prišla stroga dominikanska nuna Josefa Cadena, ki je težko verjela svojim očem, in seveda nemudoma nune zatožila Vatikanu. Papež je udaril po mizi in Santo Catalino so doleteli drugačni časi. Hiše so zaprli, nune pa preselili v skupinske spalnice in jedilnice.
Danes je v samostanu, v novi veliki zgradbi, okoli dvajset nun. Lahko sprejemajo obiske, lahko gredo v mesto. Za stari del samostana pa so sklenile koncesijo in ga čisto praktično »tržijo« kot eno večjih mestnih znamenitosti.
Tekst in foto: Matjaž Pirš
Na Madagaskarju živi 18 plemen, 18 med seboj različnih skupnosti: Merina, Betsileo, Betsimisaraka, Antankarana, Antandroy, Bara … Ločijo jih ozemeljske meje, korenine prednikov, zgodovina in jezik. Včasih se jim priključi še 19. pleme, ampak to je bolj poredko. Ta izjema nastane takrat, ko pride skupina belih turistov. Kličejo nas Vazaha, kar pomeni strmeti v nekaj, dokler ne izgine iz vidnega polja, ali po domače ‘buljiti’.
Vsem plemenom, razen 19., pa je nekaj 
skupnega in sicer so to fadiji. Kaj sploh je fady? Je del jezika, del malgaške mentalitete in način razmišljanja. Je del družinske tradicije in je močnejši kot zgodovina. V prevodu pomeni prepovedan in označuje nevarnost. Je prepovedano delovanje, so prepovedani predmeti, so prepovedane besede, so prepovedani kraji.
Postavili so ga predniki, lahko bi celo rekli, da so to ukazi prednikov. Običajno so to napotki v odnosu, pri nalogah, hrani, o dnevih v tednu, ko je nekaj nevarno, za živali, rastline … praktično cel aspekt življenja je prekrit s fadiji. Fadiji so kot nekakšni kažipoti, nenavadni vodiči, ki pravijo: ‘Ne po tej poti, pojdi po drugi!’ In prst kaže na posledice, ki čakajo kršitelje.
Je opozorilo, svarilo pred nevarnostjo. Je red, ki se ga ne sme podreti. Je nenapisan zakon, ki se ga ne sme prekršiti.
Fadiji so različni od družine do družine, od skupnosti do skupnosti in celo od posameznika do posameznika. Nimajo namena, da bi posamezniku okrnili svobodo, ampak mu želijo zagotoviti srečno in kvalitetno življenje.
Malgaši si ne izmišljajo fadijev, to bi bilo za njih preveč strašljivo.
Malgaška beseda za oprostite je azafady, kar pomeni: osvobodi me vseh fadijev.
Nekaj primerov fadijev za avtoriteto: starejši otrok ne sme obuti čevljev očeta, če je ta še živ; sin se ne sme briti, če je oče še živ (lahko pa odkupi pravico); otrok ne sme brcati zid doma, ker je to isto, kot če bi brcal starše; strogo prepovedano je hoditi pred očetom; prvi riž mora najprej jesti oče, potem ostali; očetu je prepovedano jesti zadnjico katerekoli živali…
Primer fadija za obiskovalce: pokazati napačno pot obiskovalcu je fady.
Primer živalskih tabujev: za nosečnico je strogo prepovedano uživati meso ježa, zaradi ježeve narave, ki lahko poškoduje zarodek; 
za kače verjamejo, da v njih živi duh prednikov, zato jih ne preganjajo in ne ubijajo. Ko pride v vas ji ponudijo med, mleko in rum, nato se ji zahvalijo za obisk. Iz istega razloga so tudi krokodili svete živali; fady je uničiti gnezdo, ker dom je zelo težko zgraditi in če ga uničiš, lahko škodiš svojemu domu.
Primeri fadijev do umrlih: ko obveščaš sorodnike, da je nekdo umrl, je tabu reči, da je mrtev (resno je bolan); ko je grobnica narejena, ne sme biti prazna (ker je lačna); porodnica ne sme jokati in se udeležiti pogreba, čeprav umre mož ali otrok; fady je pustiti truplo pri miru (velja tam, kjer obračajo trupla – famadihana); fady je izgovoriti ime umrlega….
Primeri fadijev za nosečnice: ne sme obiskati ženske, ki je pravkar rodila; pazljivo mora izbirati hrano, ker lastnosti hrane vplivajo na otroka; ne sme jesti meso krave, ki je umrla med kotenjem; ne sme iti z drugimi moškimi, ker lahko plod umre; ne sme se udeležiti obreda obrezovanja…
Znanih je več primerov, ko so posamezniki jedli hrano, ki je za njihovo vas veljala kot fady. Dokler niso vedeli, je bilo vse v redu, ko pa so tej osebi povedali, kaj so mu pomotoma postregli, je dobil močne krče in težko zbolel, včasih pa celo umrl.
Moč fadijev je tako velika, da ko je prišlo na otok krščanstvo, jim kljub težkim naporom fadijev ni uspelo zmanjšati. Strah pred posledicami, pred neizvajanjem fadijev je bil večji, kakor pa novi vplivi.
V današnjem času je vse več preseljevanja ljudi v mesta. Tudi na Madagaskar je prišla satelitska televizija, internet, boljše izobraževanje in vpliv nas, belih prišlekov ali Vazah. Vpliv fadijev je danes v vaseh nezmanjšan, medtem ko v mestih fadiji čedalje hitreje izgubljajo na pomenu.
In še dogodek v zvezi s fadiji: Ko smo nekaj let nazaj potovali s skupino skozi ozemlje plemena Betsileu, sem razlagala kateri fadiji veljajo za to pleme. Pleme
Betseileu je zelo pisano pleme, saj nosijo okoli ramen ogrnjene pisane lambe (ogrinjala). Za moža noseče žene je prepovedano nositi lambo vrženo preko ramen, ker lahko sproži prezgodnji porod, oziroma splav. Ustavili smo se v mali vasici in šli na sprehod. Nekje v literaturi sem zasledila, da je moški z lambo ogrnjeno preko desnega ramena poročen, z lambo preko levega ramena pa je prost. Vzdušje v skupini je bilo razigrano, okoli nas je bila gneča in nenadoma uzrem mladega fanta z lambo preko levega ramena. Pokličem lokalnega vodnika in ga prosim, da naj vpraša fanta, če se lahko skupaj slikava. Vodnik pristopi k njemu in spregovorita par besed, nakar se fant obrne vstran in se še bolj zavije v lambo. Vodnik pa mi pravi: ‘Rekel je, da je fady za njega, da bi se slikal z Vazaho.’ Vsi se smejemo. Nakar vodnik doda: ‘Takih fadijev ni. Nerodno mu je in se ni mogel spomniti ničesar drugega.’
Breda Dular